Kaj dejansko dela državni sekretar? 

Na kratko je to namestnik ministra. Mandat državnega sekretarja je vezan na ministrovega, kar pomeni, da ob prenehanju delovanja vlade oziroma ministra preneha tudi mandat državnega sekretarja. Kaj pomeni namestnik ministra? To se sicer razlikuje od ministrstva do ministrstva, ampak recimo na primeru sej vlade: vsaka odločitev s posameznega ministrstva mora, preden gre na odločanje na seji vlade, skozi enega izmed treh odborov (za državno ureditev, kadrovske ali gospodarske zadeve). Na teh odborih običajno sedimo državni sekretarji in usklajujemo besedila vladnih odločitev. Na sejah vlade posamezna ministrstva predstavljajo načeloma ministri, če pa so odsotni, jih nadomeščamo državni sekretarji. Na sejah vlade sicer lahko državni sekretarji razpravljamo, nimamo pa pravice glasovati.

Kaj pa znotraj ministrstva?

Dejstvo je, da je na vsakem ministrstvu veliko dela in si zato minister in državni sekretar porazdelita delo, sestanke in službena potovanja. Če je določena zadeva izjemnega pomena, sta na sestanku hkrati prisotna tudi oba z ministrom. 

Kaj pa je botrovalo k Vašemu imenovanju za državnega sekretarja na Uradu za Slovence v zamejstvu in po svetu? Kakšni so bili Vaši koraki do te funkcije?

Tematika zamejstva in izseljenstva mi je bila vedno pri srcu. Med študijem prava sem se v prvi fazi ukvarjal bolj z zamejstvom, ker je zaradi bližine lažje dosegljivo. Svojo diplomsko nalogo sem posvetil zamejski tematiki, enako magisterij, številne članke in knjigo, doktorat pa migracijam. A že prej, pri 15 letih, sem si tudi zamislil, da bi obiskal vse večje izseljenske skupnosti po svetu, kot recimo v Clevelandu, Torontu pa Argentini, Avstraliji itd. Do svojega 30. leta, torej v 15 letih, sem to tudi dosegel. Enkrat sem bil v Avstraliji, dvakrat v Argentini, trikrat v Kanadi, v Združenih državah Amerike pa kar sedemkrat. Dobršen del tega je zasluga različnih projektov, ki sem jih prijavljal, ko sem bil zaposlen na fakulteti. To je vzelo veliko časa in energije, veliko bolj ležerno bi lahko preživel to zaposlitveno obdobje, a trud je obrodil sadove. Gostoval sem na več univerzah po svetu, to pa izkoristil za obiskovanje in raziskovanje slovenskih skupnosti. Koliko nepozabnih spominov! Ko sem zaključil z zaposlitvijo na fakulteti, me je nekdanji minister Gorazd Žmavc povabil za osebnega svetovalca v svoj kabinet. Vsak minister lahko namreč v svojo ekipo pripelje pet ljudi na osnovi zaupanja, reče se jim kabinet, ki zaključijo delo, ko se zamenja minister. Skupaj s punco sva se odločila, da sprejmem povabilo z mislijo, da bo sodelovanje trajalo pol leta, toliko, kot je takratnemu ministru manjkalo do konca mandata, nato pa se vrnem domov. Zanimalo me je, kako zadeve, ki sem jih v predhodnih letih podrobno preučeval v teoriji, delujejo tudi v praksi. Ko se je zamenjala vlada, pa me je zelo zanimalo, kako vsak minister vpliva na dinamiko ministrstva in kateri bodo novi poudarki. Zato sem se za sodelovanje dal na voljo tudi Petru Česniku, ministru, ki je nasledil Žmavca. 

In vas je vzel?

Tako. Ekipa je imela dva fokusa. Eden je bil delo na sodobnih izseljencih. Torej, kako z njimi komunicirati in kako spodbujati njihovo vračanje. Dejansko sem o tej tematiki pisal, že preden sem prišel pred vrata urada, torej sem že imel reference na to temo. V nadaljevanju sem prevzel še repatriacijo iz Venezuele. To je bil ogromen logistični zalogaj, orali smo ledino.

Potem se je zgodil padec Šarčeve vlade, ki naj bi posledično pomenil tudi vaš odhod iz kabineta.

Bil sem že v fazi pakiranja svojih zadev, ko je zazvonil telefon, na drugi strani pa je bila bodoča ministrica dr. Helena Jaklitsch. Fokus, kot je takrat povedala, bi bil še naprej novodobno izseljevanje, predvsem kako spodbuditi vračanje izseljencev. Poleg tega tudi nadaljevanje repatriacije. Če se lahko pohvalim, je moj plus ravno to, da sem raziskoval in obiskoval vsa štiri zamejstva in vse večje izseljenske skupnosti, kar je redkost v znanstvenih krogih. Večina se poglobi v eno skupnost in nikoli ne pogleda čez to. Mene pa je vedno zanimal primerjalni vidik, kako so si skupnosti različne med seboj. To primerjalno znanje pa je na Uradu zelo uporabno, ker namreč ni mogoče posploševati ene realnosti na vse skupnosti. Tako mi je bila ponujena priložnost zasesti funkcijo državnega sekretarja, ki sem jo tudi zagrabil, saj se možnost take izkušnje pojavi morda le enkrat v življenju.

Vas je delo v uradu, sedaj ko ste ga spoznali od bližje, kaj razočaralo ali je bilo vendarle nadgradnja vsemu predhodno pridobljenemu znanju? Vemo, eno je teorija, drugo pa je praksa. Ste bili razočarani ali presenečeni nad komunikacijo med matično domovino in posameznimi skupnostmi?

Pozna se, da je trenutno zaradi epidemije nekoliko težje. Za razumeti odnose v celoti je treba pogledati dlje v preteklost. Dvajset, deset let. Če bi se takrat določene zadeve uredile, bi bila danes gotovo drugačna zgodba. Včasih me kar prešine misel, kaj vse bi se lahko uredilo v preteklosti, pa se ni. Pač sprejeti moramo trenutno realnost. Zato se osredotočamo na to, kako lahko sedaj pomagamo, kaj lahko naredimo. A ne le v zamejstvu in izseljenstvu, tudi v Sloveniji. Zaskrbljujoče je, da veliko ljudi v Sloveniji ne loči med zamejstvom in izseljenstvom. To bi po eni strani morala biti za nas naravna vrednota, po drugi strani ne zaznamo (poslovnih) priložnosti, ki jih rojaki po svetu predstavljajo. Zato sem začel svoj mandat državnega sekretarja s ciljem, da bi bila tematika zamejstva in izseljenstva bolj prisotna v javnosti. Takoj na začetku mandata sva se z ministrico sestala tudi z ministrico za izobraževanje z namenom, da se ta tematika bolje vključi v učne načrte, še prej pa, da bi jo tudi učitelji bolje spoznali. Težko učiš o nečem, česar niti sam ne poznaš. Epidemija je uresničitev naših zamisli nekoliko upočasnila, a bo prišel tudi ugodnejši čas za to. 

Se tudi v prihodnosti vidite na tem področju, torej zamejstva in izseljenstva?

Kot sem že pojasnil, je funkcija državnega sekretarja vezana na mandat ministra. Vsekakor pa bi rad ostal v vodah te tematike. V načrtih imam še marsikaj zapisati in objaviti na to temo. Pa rad bi tudi ostal v domačih krajih. Že sedaj se vračam vsak konec tedna.

Kako pa ocenjujete odnos Goriške do zamejstva in izseljenstva v primerjavi z drugimi slovenskimi regijami?

Bolj kot na naši strani menim, da je razlika na drugi strani. Na Goriškem in Tržaškem (s Krasom) je opaziti močno željo, da se povezujemo, da se vzpostavi enoten kulturni prostor, o katerem govorimo. Za primerjavo: koroški Slovenci takšne navezanosti na Slovenijo, kot jo imajo goriški zamejci, nimajo. Razlog je tudi v tem, da so vedno živeli »v Avstriji«. Goriška je tudi ena čisto druga zgodba kot Benečija. V slednji je asimilacija zelo močna, pa tudi meja je v zgodovini opravila močan pritisk. Če pa gledam znotraj Slovenije, opažam, da je prisotno relativno slabo poznavanje o tem, da živijo Slovenci tudi izven slovenskih meja. Marsikdo izmed zamejcev rad pove, da v Sloveniji naletijo na komentarje: »Ste se pa lepo naučili slovensko! Kje pa ste se naučili slovensko?« Pa tudi sami imamo to percepcijo »tam v trgovini v Raštelu v Gorici govorijo slovensko«, kot da bi bili Italijani, ki so se naučili slovenskega jezika. Gre pa za trgovino, ki je v zamejski slovenski lasti. So pa naši ljudje, a ne?! Percepcija bi morala biti, da gremo v to določeno trgovino ne le zaradi tega, ker se lahko z njimi »zmenimo«, ampak tudi, da jih podpremo.

Kaj predlagate? Kako bi vi spremenili to mentaliteto?

Poleg šolstva bi si želel tudi, da bi bila ta tematika kontinuirano prisotna v medijih. To pomeni, da ni zgolj neka novička sredi dnevnika, ampak da je včasih tudi osrednja novica. Ali pa, da se osebnosti iz zamejstva ali izseljenstva samoumevno vabijo v razvedrilne oddaje. Če je četrtina Slovenstva izven slovenskih meja, potem je lahko tudi recimo en nedeljski večer v mesecu namenjen tovrstnim intervjujem. To bi bil resnično nek korak. Druga stvar, ki se jo trudimo uresničiti v tem mandatu, je, da je Urad za Slovence v zamejstvu in po svetu, ki je sicer ministrstvo brez listnice, partner vseh ministrstev v vladi pri oblikovanju ukrepov, politik. Torej da imajo vsi resorji to mentaliteto, da sta zamejstvo in izseljenstvo integralni del politik njihovih področij – gospodarstva, kulture, kmetijstva, infrastrukture, evropske kohezije itd. 

Če se dotakneva spomladanskega vala epidemije, ko so bile meje zaprte in so potekali pogovori o specifiki našega območja, konkretno recimo somestja Gorice in Nove Gorice. Je bil vaš urad tudi partner v pogovorih?

Smo bili. Konkretno v pogovoru z goriškimi gospodarstveniki smo bili prisotni resorji za zunanje, notranje zadeve ter naš urad. Veliko se je takrat kritizirala vlada, zakaj ne odpremo meje, ob tem pa se je popolnoma spregledalo, da gre za res izredne čase, kjer mora biti zdravje na prvem mestu. Tako morajo za trenutek tudi takšne vrednote, kot je odprta meja, ki jih sicer vsi podpiramo, za trenutek stopiti na stran. 

Ampak percepcija ljudi je bila: čemu zapirati, saj če imajo Italijani zaprte regijske meje, potem prehod v Slovenijo njim menda tako in tako ni dovoljen …

Če bi takrat odprli mejo, bi nas vsa Evropa čudno gledala. Tako pa je Evropska komisija Slovenijo dajala za zgled glede upravljanja meja. Če bi odprli mejo z Italijo med tem, ko je bila pri njih meja zaprta celo med deželami, bi s tem ne kršili le pravnih pravil, ampak tudi zdravo pamet. Ni šlo zgolj za bilateralni odnos, temveč imamo širša, evropska pravila.

Kaj konkretno je bil vaš prispevek med prvim valom epidemije?

Če strnem na kratko, pri slovenski vladi smo bili odvetnik zamejstva, a obenem smo morali opozarjati zamejce, kakšna je epidemiološka realnost. Italija je bila takrat neka posebna zgodba. Tudi glede odpiranja mejnih prehodov z Madžarsko smo bili zelo dejavni in tudi uspešni.

Posebna zgodba v koronačasu je tudi izseljenstvo …

Drži. Naj najprej omenim, da so številke glede izseljevanja Slovencev iz matične države res porazne, zato je to področje tudi fokus našega urada. Recimo tam v letih od 2013 do 2018 se je povprečno letno iz Slovenije izselilo med osem in devet tisoč ljudi. Če upoštevamo, da imamo letno 18.000 novorojencev, pomeni, da se je nekaj let zapored polovica rojene generacije izselila iz Slovenije. Ta koronačas pa je percepcijo kar spremenil. Med prvim valom sva z ministrico vsem izseljencem poslala motivacijski dopis, z željami, da so dobro, in s pripisom, da če imajo kakšna znanja, ki bi pomagala Sloveniji, naj nas o tem obvestijo. Odziv je bil izjemen! V nekaj dneh je prišlo nekaj sto odzivov! Zdravnik infektolog v Teksasu, profesor mikrobiolog z Oxforda, doktor kemije iz Nizozemske, podjetnik iz Norveške z vezami na Kitajskem pa doktorica psihologije iz Velike Britanije, ki nas je med drugim opozorila na težave, ki bi lahko nastopile po koncu pandemije, in še mnogi drugi … Ogromno različnih profilov in ponudb pomoči. Rojaki so pokazali pripravljenost, da bi pomagali. Ob branju teh odzivov sem dobil občutek, da se ponavlja zgodba iz časa plebiscita in osamosvajanja Slovenije – enotnost, nesebičnost, čutenje z domovino.

Veliko Slovencev se je v zadnjih letih izselilo v London. Tudi te je zaznamovala epidemija, kajne?

Tako. Predhodno brexit in nato še covid-19 sta naredila svoje. Aprila in maja smo v uradu skupaj z zunanjim ministrstvom organizirali dva letalska prevoza iz Londona v Slovenijo. Dejansko so se obračali na naš urad, ali jim lahko pomagamo pri vračanju v Slovenijo, saj rednih letov ni bilo več. Šlo je večinoma za ljudi, ki so v Veliki Britaniji imeli uspešne kariere, ampak so bili prisiljeni se vrniti v domovino, saj si v Londonu ne bi mogli privoščiti biti šest ali več mesecev križem rok brez prihodka. Smo pred izzivom, kako jim olajšati začetek življenja po vrnitvi v domovino in predvsem, kako jih obdržati doma. En, vsaj majhen kamenček je, da rojake poskušamo čim bolj vpeti, da vidijo, da cenimo njihovo znanje in pripravljenost pomagati. V posvetovalni skupini vlade glede epidemije najdemo tako tudi dva strokovnjaka iz izseljenstva, Jureta Leskovca, profesorja na Stanfordu in glavnega znanstvenika na Pinterestu, ter Egona Zakrajška iz baselske Banke za mednarodne poravnave. Tako je postal en nov koncept, za katerega moramo ugotoviti, kako ga čim boljše uporabiti v Sloveniji, ravno kroženje možganov. To pomeni, da nekoga, ki je strokovnjak na določenem področju in dela v tujini, znaš še vedno privabiti, da sodeluje v domovini, da je del virtualne slovenske skupnosti in pomaga razvoju ter čuti Slovenijo za svojo državo. Naša naloga je delati, da ostanejo čim bolj povezani z domovino: bodisi da pridejo enkrat na nekaj let predavat bodisi da so vključeni v kakšen raziskovalni projekt ali da se povezujejo s podjetji v Sloveniji.

Redno se ob koncih tedna vračate v domači kraj v kanalski občini. Kako ocenjujete razvoj svoje domače občine?

Sicer kot državni sekretar ne smem komentirati zadev, ki so vezane na druge resorje. Lahko podam le neko splošno oceno. Ta pa je, da stanje ni rožnato, mogoče celo zaskrbljujoče. Leta 1994, ko je občina nastala, sem bil star sedem let. Takrat se je marsikaj premaknilo na bolje, uredilo se je kup zadev, ki jih prej iz Nove Gorice niso opazili. Nato pa se zdi, da smo v dveh desetletjih in pol zamudili veliko priložnosti. En pokazatelj tega je demografija v občini. Že kar nekaj let se uvrščamo med najslabše občine v Sloveniji glede padanja prebivalstva. To ni le posledica umrljivosti, ampak tudi izseljevanja mladih. Z drugimi besedami: ko mladi zaključijo študij v Ljubljani ali kje drugje, se ne vrnejo domov, saj tukaj ne vidijo perspektive zase, ni primernih delovnih mest, ni želene kakovosti življenja. Če se ozremo v sosednjo občino Brda ali v tri zgornjeposoške občine, so trendi drugačni. Mladi so navezani na domače kraje, se vračajo in tam ustvarjajo. Upam, da tudi naša občina stopa na to pot, da bomo o razvoju razmišljali bolj sodobno.

Kar precej izgubljenih priložnosti se opazi na področju turizma v primerjavi s sosednjimi občinami. Kaj menite?

Se strinjam. Kanalska občina ima lepe danosti in priložnosti. A tudi to je povezano z mojim prejšnjim odgovorom. Če mladi, torej ustvarjalni, tisti, ki so na višku življenjske moči, ostanejo zunaj, kdo naj razvija turistične storitve? In enako velja za vse druge gospodarske dejavnosti.

Za zaključek dajva načeti osebnostni vidik Dejana Valentinčiča. Omenjali ste že, da se redno vračate domov, torej ohranjate to vez z okoljem, kjer ste odraščali.

Na svoj domači kraj sem resnično zelo navezan. Še vedno čutim, da sem tukaj doma, in tudi želim tukaj preživeti preostanek svojega življenja. Sproščam se ob kmetovanju. Dobro se počutim na svojih njivah, travnikih, v sadovnjaku in vinogradu. Rad čutim zemljo med svojimi prsti, to me pomirja. Jesenski čas, ko je v hlevu prašič ali dva, mi je najlepši. Upam, da mi bodo delovne obveznosti kdaj dovoljevale, da hlev spet nekoliko bolj napolnim tudi z drugimi živalmi. A je, žal, vedno tako, da mi časa zmanjkuje. Moj delovni urnik je krepko čez osem ur. Poleg tega obenem še vedno dodatno tudi predavam na dveh fakultetah. Trudim se ostati tudi raziskovalno dejaven, stalno pišem znanstvene prispevke, lani novembra pa smo uspešno pridobili še en raziskovalni projekt, ki ga vodim, torej koordiniram osem raziskovalcev za obdobje dveh let. Moj dan ima včasih kar premalo ur. Tako trenutno svoje teoretično znanje s področja prenašam v prakso kot državni sekretar, hkrati pa praktične izkušnje iz urada prenašam študentom v predavalnico in v svoje raziskave. To se mi zdi idealna kombinacija.