Po umiku iz občinske politike naj bi se predčasno odpovedal tudi položaju predsednika Območne obrtno-podjetniške zbornice Grosuplje. Podjetnik, politik, inovator, ustvarjalen mislec, večni dvomljivec, z afiniteto do kulture, pušča za seboj mnogo pozitivnih dosežkov in tudi kakšno zamero pri ljudeh, ki so mislili drugače od njega.
Ko se zgodi nekaj slabega, običajno reče: »To sem predvideval.« Pa kljub temu ni pričakoval, da se bo glavno zbornično vodstvo tako izrodilo in da se bodo člani tako množično obrnili proti zbornici (referendum). »Ker nimam več podpore v občinskih organih in ne med obrtniki, je prav, da se umaknem,« komentira svoj odstop.
Obrtniški denar na kupček
Dobrih deset let, kar je na položaju predsednika OOZ Grosuplje, ravna z obrtniškim denarjem, kot s svojim: ga varčuje in plemeniti, premišljeno investira in bdi nad stroški, da so čim nižji. Enako skrbno nadzoruje zbornično lastnino, saj še vedno skoči med vikendi pogledat, če se okoli obrtnega doma kaj sumljivega dogaja, če so zaprta vsa okna, če zvoni alarm ali pa si je kak najemnik prostorov privoščil kaj nedogovorjenega. S svojo pedantnostjo je na zbornici vzpostavil poslovna razmerja in red z vsemi, prihranil nekaj denarja, a obenem je s tem počasi zamrla družabna vloga zbornice, kamor so včasih obrtniki hodili pogledat svoj »dom« in se pogovoriti s prijatelji ter marsikdaj naredili kakšno stvar zastonj. K temu je nedvomno pripomogel tudi čas, v katerem živimo, ko sta edino merilo za ljudi postala njihova produktivnost in denar, nezaupanje v sočloveka pa pravilo.
Dom za izobraževanje
Grosupeljski Dom obrtnikov je bil zgrajen pod njegovo »komando« zbornice, ko je prvič prevzel funkcijo predsednika (1987-1990), katere član je od leta 1980. Ob tem pove: » Bil sem proti gradnji tako velikega objekta. Zagovarjal sem najem prostorov ali mogoče nakup stanovanja. Zasluge za gradnjo doma imajo Avgust Gril, Alojz Predalič in Mihael Marolt, jaz sem bil potem v vlogi predsednika le izvajalec.«
V obdobju zadnjih predsedniških mandatov je prostore v obrtniškem domu dodelal in usposobil za sodoben način predavanj in tečajev, ki so množično potekali vsa leta ob občinski finančni podpori za podjetnike skoraj zastonj. Izobraževanje obrtnikov je zanj ključnega pomena, o čemer je pred leti zapisal: »Smo majhna država, brez pomembnih surovinskih dobrin, zato mora biti naše najpomembnejše bogastvo znanje, usmerjeno v izvoz.« Ob tem tudi občinske organe prepričal v štipendiranje deficitarnih poklicev, ki jih je v obrtniških vrstah iz dneva v dan več.
Od diplome do obrtnika
Jože Intihar je začel svojo poklicno pot kot tehnik v Tovarni motvoz in platno v Grosupljem. Od tam je šel študirat strojništvo in v štirih letih diplomiral na univerzitetni stopnji ter se vrnil v »Motvoz« za vodjo delavnice vzdrževanja strojev. Tam sta z Jožetom Perkom reševala probleme tako, da sta »prešvercala« marsikateri strojni del čez mejo, nastalo pa je tudi nekaj inovacij. Njegova naslednja zaposlitev je bila v investicijskem sektorju Avtoobnove oziroma Autocommerca, kjer so načrtovali izgradnjo velikega servisa v Grosupljem (proti Jerovi vasi). »Mučili so me sestanki, ker sem raje delal, kot sestankoval,« se spominja tistega obdobja. Obenem je doma že uspel do konca razviti novost: voskano vrvico za žična vezja, s katero so eksperimentirali že v »Motvozu«, a niso prišli do rezultata. »Držalo me je, da bi začel delati na svoje. Z Iskre so prišli k meni, da bi zanje delal vrvico. Od Tovarne motvoz in platno sem dobil pisno zagotovilo, da soglašajo s tem, da jaz delam vrvice. Ker se mi je zdelo to premalo, sem dodal še izdelavo kovinskih objemk, ki sem jih delal za Tam, Autocommerce, Tehnostroj in druge. Moja vrvica je prišla do Kube, Rusije, na Švedsko… Zaradi sodelovanja s Tamom pa sem ob njegovem propadu izgubil tedanjih 200.000 nemških mark. «
1980 sta z ženo odprla skupno obratovalnico »Kovinska galanterija in plastika«, kar je pomenilo en obračun in eno članarino, s spremembo obrtnega zakona sta morala odpreti vsak svoj s.p., zaradi davkov pa še d.o.o. , kar je pomenilo tri obračune in tri članarine obrtni zbornici. »V Obrtno zadrugo Magro nisem šel, kot drugi, da so imeli koristi pri davku, saj sem že tedaj vedel, da ko bo to mimo, ne bo nobenega člana več, kar se je potem tudi zgodilo,« opisuje nerazumno početje države in dopolni z mnenjem o obrtnikih: »Tam, kjer je denar, smo obrtniki, tam, kjer ga ni, nas ni.«
Zrno naj vzkali
Jože Intihar je v zbornik, ki je izšel ob otvoritvi Doma obrtnikov (1988) zapisal »Potrebujemo dober informacijski sistem.« Enega od kanalov za informiranje je pozneje uresničil kot občinski predsednik Stranke obrtnikov in podjetnikov Slovenije (SOPS) z ustanovitvijo časopisa Zrno. »V mislih sem imel zrno naj vzkali,« razlaga in v nadaljevanju pove, da so mu pri začetnem ustvarjanju največ pomagali: bivši sekretar zbornice Brane Lampret, nekdanja predsednica zbornice Marija Mišič, bivša grosupeljska učiteljica slovenščine Marija Tavčar, kot novinarka Ksenija Medved, postavljal in tiskal pa Franci Novak mlajši in starejši. Časopis so potem iz strankarskega preoblikovali v zbornično glasilo; izhajal je od 1998 do tega poslednjega, ki ga pravkar prebirate.
Več kot 30 let na občini in na zbornici
Jože Intihar je bil že v prejšnjem sistemu član in predsednik občinskega zbora združenega dela. Pravi, da je imela zbornica v obdobju gradnje obrtnega doma pomembno vlogo na nivoju občine, saj je določala obrtne cone in je na njeno pobudo imela Občina Grosuplje najugodnejši odlok o davkih občanov.
Politično pot je nadaljeval v vlogi SOPS-a in potem v LDS kot svetnik v občinskem svetu Občine Grosuplje, vmes pa tudi kot član oziroma predsednik občinskih odborov soustvarjal lokalno politiko. Pripomogel je k ugodnejšemu komunalnemu prispevku, k zmanjšanju stroška za odvoz smeti, ki je bil prvotno za podjetnike kar nekajkrat višji, k zmanjšanju nadomestila za gospodarska stavbna zemljišča, vpeljal financiranje za pospeševanje razvoja drobnega gospodarstva v občinah in drugo. Istočasno je bil član upravnih organov in od leta 2002 spet predsednik OOZ Grosuplje, pa član skupščine Obrtne zbornice Slovenije in še kakšna funkcija bi se našla. Zagotovo jih je opravljal po svojih najboljših močeh in pri tem kdaj tudi, zaradi svojega prepričanja, grešil.
Trženje zbornice prepušča drugim
V času »vladavine« Jožeta Intiharja se je v strokovnih službah zbornice zamenjalo več ljudi, kot pa je bilo v vseh letih dotlej zaposlenih. Ali je pri izbiri res imel nesrečno roko ali pa velja pripomba enega od starih članov upravnega odbora, ki je rekel: »Za Jožeta ne bo nikoli nihče dovolj dober delavec,« je stvar presoje vsakega posameznika.
»Bil sem prepričan, da obvezno članstvo v zbornici ne bo trajalo večno. Do tega je moralo priti. Rešitev je tržna naravnanost zbornice. Tega mi ni uspelo speljati do konca , a zapuščam zbornico, ki ima vse pogoje, da se začne tržno obnašati. Zagotovljen je denar za delovanje in takoj lahko oddaja 150 m2 poslovnih prostorov in dvorani z najsodobnejšo opremo,« za zaključek pove Jože Intihar, katerega ime bo v zgodovini OOZ Grosuplje zagotovo zapisano z velikimi črkami.