V sodobnem svetu težko najdemo pravo mesto in čas za odnose, družino, sočloveka. Da bi dobili malo navdiha in slišali kak dober zgled, smo medse povabili Melito in Gregorja Čušina. Prosili smo ju za pričevanje o povsem vsakdanjih tematikah in težavah, ki pestijo predvsem družine z majhnimi otroki. O usklajevanju družine in kariere, številu otrok, družinskem proračunu in tem, kako v vsem tem kaosu najti čas tudi za zakonca.

Gregorja Čušina poznamo predvsem kot igralca, dramatika in režiserja. Melita, njegova žena, je učiteljica in katehistinja. Poročena sta 24 let in imata 6 otrok. Gregorja Čušina smo imeli priložnost že večkrat videti v kakšni od njegovih monodram (Hagada, Jona, besni prerok, Evangelij po Čušinu …), tokrat pa sta nam oba zakonca razkrila svojo dosedanjo pot in rast v odnosu in nam na zabaven in realen način prikazala praktično plat družinskega življenja.

Najprej sta nas potolažila z besedami, da nista idealen par, da se pogosto prepirata, da sta se prepirala tudi na poti v Horjul. Pa vendar še vedno trdita, da je zakon čudovit in velik blagoslov za par, čeprav ni vedno enostavno. Velike družine sta si želela že od skupnih začetkov, šalila sta se, da bosta imela celo 13 otrok.  »Ne smeš razmišljati o otrocih, moraš jih samo imeti,« se je resno pošalil Gregor. Pri četrtem se namreč finančno vse zamaja, saj je treba kot prvo zamenjati avto. Toda »otrok nič ne vzame, samo prinese«. Če bi preračunavali, ne bi bilo denarja ne za poroko ne za otroke.

Zakonski odnos gojita z iskrenostjo, pogovorom, s tem, da si povesta vse, prav vse, nič ne zamolčita drug drugemu. »Med sabo nimava skrivnosti. Skupaj sva v velikem in malem.« Gregor pravi, da nima želje po tem, da bi potoval sam, ne hrepeni po samoti. Pravi, da zanj trenutek ni zares doživet, če ga ne deli z Melito. Poudarila sta, kako zelo pomembno je, da si zakonca vzameta čas drug za drugega. Odnos med možem in ženo je treba postaviti na višje mesto kot otroke in družino. »Zakon je zakrament, ne družina. Iz zakona živi družina.«  Spregovorila sta še o tem, kako pomembno se jima zdi, da imajo tudi otroci svoje zadolžitve v gospodinjstvu, o zahtevnosti vzgoje, osebni veri ter dodala nekaj družinskih in zakonskih anekdot.

Presenetila sta nas dobra udeležba in odziv poslušalcev. V dvorani je bilo ta večer polno glasnega smeha, joka (od smeha), sočustvovanja in prikimavanja. Po zaključku predavanja je sledil še sproščen klepet med gostoma in obiskovalci.  Strinjali smo se, da je bil večer odličen in da potrebujemo še več tovrstnih večerov in povezovanja družin med sabo.

Irena Hozjan