Na sončno nedeljo so slovesno zadoneli korenski zvonovi in k cerkvici na hribu, ki leži na nadmorski višini 729 metrov, privabili mnogo romarjev od blizu in daleč, predvsem pa tistih, ki jih veže posebna vez s slavljencem – zlatomašnikom Maksom Kozjekom. Svojega župljana je bila vesela vsa župnija Horjul, ki je s praznovanjem zlate maše letos obeležila še enega od velikih dogodkov za župnijo. Posebno dobrodošlico so svojemu sovaščanu izkazali vaščani Korene, ki so na začetku vasi postavili mlaj z napisom Zlatomašnik bod' pozdravljen, tega je pohvalil še sam nadškof Zore, poskrbeli so za šotor, klopi, oder, na katerem je s pesmijo bogoslužje soustvarjal priložnostni pevski zbor, in slovesno postavili ter okrasili oltar na prostem, kjer je bila darovana sveta maša.

"Naj nas Jezus, ki je pot, resnica in življenje, tako še večkrat zbere," je uvodoma dejal zlatomašnik Maks Kozjek in se Bogu zahvalil za te posebne trenutke. Zahvalo Gospodu, ki je zlatomašnika poklical v svoj vinograd, ga vseh petdeset let obsipal z milostmi, da je mogel zvesto služiti kot Kristusov duhovnik, je v pridigi izrekel nadškof Stanislav Zore. Skupaj z zbranimi na čudovitem kraju v zavetju korenske cerkvice je razmišljal, kaj pomeni biti kristjan in kaj pomeni biti duhovnik. "Bodite doma in kot Marta in Marija ter Abraham imejte odprta vrata, oči in ušesa za Gospoda, ki trka in vas kliče," je dejal slavnostni pridigar in nadaljeval, "le tako boste lahko slišali in prisluhnili božjemu glasu. Kdor namreč potrpežljivo in pobožno posluša, zajema Gospodove besede." Dejal je, da tudi najboljši pridigarji zajemajo besede od Boga in ne iz učenosti ali znanosti in tako izpolnjujejo temeljno poslanstvo duhovnika, ki je blagoslavljati ali dobro govoriti. Po zlatomašniku so bili v slovesnosti zlate maše vsi zbrani deležni tudi zlatomašnega blagoslova.
Ob koncu slovesnosti je bilo spregovorjeno tudi o življenjski poti zlatomašnika Maksa Kozjeka. Ta se je začela pisati na Koreni pri Lenartovih, kjer se je rodil kot osmi otrok. Že v rani mladosti je ostal brez obeh staršev ter se tako večkrat po nasvete in pomoč obračal k takratnemu polhograjskemu župniku Gregorju Andolšku, ki mu je bil kot drugi oče. Tudi po njegovi zaslugi je pred petdesetimi leti v polhograjski farni cerkvi pel novo mašo. Duhovniška pot ga je sprva kot kaplana vodila v Metliko, nato pa kot duhovnika v Hinje, kjer je skupaj s krajani zgradil novo cerkev in župnišče. Iz suhe krajine je leta 1983 prišel k Mariji na Zasavsko Sveto goro, kjer je posebej bogata njegova zapuščina. Marija ga je vseskozi nagovarja in spremljala, k njej se zateka ob vseh priložnostih in njeno vsemogočnost oznanja naprej. Pod njegovim duhovnim vodstvom so k Mariji v Medžugorje poromali številni romarji.

Za številne molitve, dejanja in druga dobra dela so se zlatomašniku ob koncu z besedami, Bog lonaj in Bog povrni, zahvalili sobratje duhovniki, krajani Korene, farani Zasavske Svete Gore, prijatelji in romarji, ki so na Koreno priromali od blizu in zelo daleč.

Nadja Prosen Verbič

Foto: npv