Rodil se je v Brezjah Pr' Puh, kjer je v družbi svojih treh bratov in dveh sestra preživljal otroštvo. Že v mladosti je moral pomagati očetu v hlevu, na polju in tudi v gozdu. V začetku 2. svetovne vojne so ga zajeli Italijani in odvedli najprej na Reko, nato v koncentracijsko taborišče Renicci in v Dresden, ker je doživel osvoboditev. Domov se je vrnil s kolesom, a težaško delo in mučenje mu je načelo zdravje in pustilo trajno poškodbo noge. V začetku leta 1953 se je poročil z Mihcovo Julko in skupaj sta začela obnavljati kmetijo v Ljubgojni. Rodili so se jima štirje otroci – Janez, Andrej, Jože in Slavka. Andrej je umrl, ko mu je bilo 7 let, drugi otroci pa so odrasli in si ustvarili družine. Ata ima zdaj 8 vnukov in 11 pravnukov. Pred 5 leti je umrla njegova žena Julka, ki jo je imel zelo rad in je zanjo lepo skrbel. Še vedno jo zelo pogreša. Kljub težkemu življenju še vedno najde radosti v vsakodnevnem življenju. Rad vozi svoj avto Škoda, s katerim se odpelje v trgovino, na obiske in k zdravnici. V stiku z družino in znanci ostaja tudi z uporabo mobilnega telefona, v koraku z družbenim dogajanjem pa ostaja s spremljanjem dogodkov po televiziji in branjem teleteksta. Zelo rad zaigra na orglice, še posebno pa je vesel, če zraven zapojejo ali zaplešejo njegovi pravnuki. 

Ata, želimo ti še veliko veselja v družbi družine ter da bi še velikokrat zaigral kakšno poskočno pesmico na orglice!

Vsi tvoji