Priložnostni turnir ob 20-letnici "in-line" hokeja v Horjulu je potekal od petka popoldan do nedelje zvečer. Ekipe so tokrat odigrale prijateljske tekme oziroma opravile dobre treninge, saj tokrat njihov cilj ni bila zmaga za vsako ceno, pač pa je bilo pomembno sodelovati. Dejstvo je, da so bili na koncu zmagovalci vsi, prav vsi so si zaslužili pohvalo in nagrado – koncert velike slovenske glasbene legende. Pred tem so na uradni prireditvi ob jubileju spregovorili glavni junaki hokejskega kluba in predstavili vse, ki so na kakršen koli način pomagali soustvarjati njegovo zgodovino.

Gostom, obiskovalcem in vsem ljubiteljem hokeja je prijazno dobrodošlico najprej izrekel direktor Hokejskega kluba Dinamiti Horjul Aleš Fajdiga in k besedi povabil župana Janka Prebila. Ta je čestital hokejistom ob okrogli obletnici in jim zaželel še obilo uspehov. Obljubil je, da bo občina tudi naprej po svojih močeh spodbujala in pomagala krepiti ter ohranjati ta "nacionalni šport" v Horjulu. Izpostavil je vlogo staršev mladih hokejistov, ki tako s sredstvi kot časom prispevajo velik del k ohranjanju hokeja. Sledil je izčrpen in zanimiv nagovor predsednika nadzornega odbora kluba Roka Šabjana, ki je opisal tri za klub pomembne zgodbe oziroma mejnike. O začetkih je dejal: "Spomnim se, ko smo kot skupina mladih fantov začeli pred 20 leti na starem igrišču pri Osnovni šoli Horjul, in nekaj let kasneje, ko smo na grobem asfaltu vsakič znova postavljali 20-centimetrsko ogrado iz lesenih desk, zato ni čudno, da so treningi trajali tudi po tri ure. Spomnim se treningov ob pol petih popoldne pri 35°C na soncu, saj smo prvič imeli priznanega trenerja in smo se morali prilagoditi njegovemu urniku ... in še bi lahko našteval."

Dvoranski hokej je bil sredi 90. let nekaj novega v svetu, sploh pa v Sloveniji. Fantje so sledili svojim sanjam in živeli s tem športom. Kako enostavno je napisati, da jim je prav zato tudi uspelo. Dokazali so, da so delali pravilno, saj so prepričali več generacij, da so jim sledile, tako otrok kot staršev in ostalih podpornikov. Zato se danes, po dvajsetih letih, lahko veselijo v prelepi dvorani, ki je v ponos ne le Horjulcem, pač pa vsem slovenskim "in-line" hokejistom. Prav tu, na domačem terenu, so člani ekipe Dinamit leta 2006 tudi prvič osvojili naslov državnih prvakov, potem jim je to uspelo še petkrat. Danes kar sedem članov kluba igra v državni reprezentanci. Za klub, poleg zglednih odnosov in iskrenega prijateljstva, pa je najpomembnejše, da sledijo nove generacije mladih, nadobudnih, zagnanih in vztrajnih hokejistov. Že zelo zgodaj so postali zgled mlajšim, začeli so s treningi in vrednote ter ljubezen do hokeja prenašati na otroke, tudi ženske, ki so jim na presenečenje mnogih hitro sledile in tako danes v svojih vrstah dosegajo velike uspehe.

Seveda pa vodstvo ne ostaja zgolj pri lepih spominih, pač pa so kot vselej jasne tudi njihove želje za prihodnost, ki so usmerjene v nadaljnji razvoj kluba, in sicer v skladu z dosedanjimi vrednotami in pozitivno vizijo. Šabjan je jasen: "Želimo si, da bi klub postal čim bolj neodvisen in samozadosten, da bi imeli vsi člani čim boljše pogoje. Rezultati so zelo pomembni, saj iz njih črpamo navdih in motivacijo, še zdaleč pa niso edini cilj." Ob tej priložnosti se je vodstvo Dinamitov zahvalilo nekaterim posameznikom, ki so veliko prispevali k celotni dvajsetletni zgodbi. Podelili so zahvalne plakete, in sicer trem skupinam posameznikov. Prva skupina so začetniki; tisti entuziasti iz prvega leta 1995, ko se je vse skupaj začelo: Blaž Zdešar, Uroš Zdešar, Klemen Fortuna, Rok Šabjan, Gašper Miklavčič, Blaž Jurček in Boštjan Rihar. V drugi skupini so ključni podporniki kluba, ki so jim pomagali oziroma v klub prinesli nekaj posebnega: Darko Zdešar, Avguštin Šabjan, Latif Mulalić, Daniel Fortuna, Uroš Janželj, Občina Horjul in MartiNova d.o.o. V tretjo skupino posameznikov pa spadajo tisti, ki so poskrbeli za dvig kakovostne ravni hokeja v Horjulu in za vzpon na elitno raven v Sloveniji, kjer se dandanes počutijo povsem domače: Boštjan Breznik, Janez Breznik, Boštjan Kos, Aleš Fajdiga in Tina Zuljan.

S podelitvijo zahval se je uradni del prireditve zaključil, še zdaleč pa se ni zaključilo obujanje spominov na prehojeno pot, ki se je v neformalnem druženju šele dobro začelo. Piko na i praznovanju je dodal Pero Lovšin, ki je zbrane zabaval do zgodnjih jutranjih ur. Pa naj tokrat zaključim nekoliko drugače in poučno za vse – z mislijo Roka Šabjana, ki pravi: "Šport je lahko dobra šola za življenje. V današnjem izredno tekmovalnem svetu potrebujemo cilje, ekipno delo in predanost, disciplino. Seveda vse to ne pride avtomatično, za to si je potrebno precej prizadevati."

Nadja Prosen Verbič, foto NPV