V Podolnici smo se preteklo leto nadvse zavzeto lotili izdelave butare velikanke. Ker nam je ta projekt prinesel veliko veselja in zadovoljstva, smo ga letos sklenili ponoviti. Priprave so se začele kar veliko časa pred praznikom, ker je bilo treba izbrati in obdelati primerno sušico, jedro butare. Ker nam je vreme nekoliko ponagajalo, smo tudi preostali material morali poiskati na najrazličnejših koncih. Brinje smo prinesli z otoka Krka, drugo zelenje pa smo nabrali v okoliških krajih. V soboto smo s skupnimi močmi izdelali še lepšo in večjo butaro, kot je bila njena predhodnica. Obogateni z izkušnjami iz prejšnjega leta smo si zastavili nov izziv in butaro znatno podaljšali. Prvič postavljena je tako segala 15,6 metra visoko v nebo.

Nedeljsko jutro nas je presenetilo s snežinkami in mrazom, a ni omajalo naše namere, da velikanko odnesemo k blagoslovu. Velikost in teža butare sta zahtevali kar sedem parov močnih rok. Prijetno vzdušje in dobra volja sta nas gnala proti Horjulu, kamor smo prispeli še pravočasno in butaro postavili ob kapeli. Z upanjem smo zrli naokrog, da bi ugledali še kakšno ogromno butaro, ki bi se pridružila naši, a se to žal ni zgodilo. Ob vrnitvi so nas znanci iz Horjula, Zaklanca in Podolnice prijazno pogostili ter nam tako olajšali pot in omogočili, da smo si za trenutek spočili utrujene roke. Najnapornejši del poti je bil vzpon k cerkvi sv. Urha, kjer smo butaro postavili še zadnjič pred vrnitvijo v vas. Sklepno dejanje se je zgodilo v središču vasi pri križu, kjer butara stoji še danes. Ker je bila narejena skrbno in premišljeno, vztrajno kljubuje vsem vremenskim razmeram, zato si jo tisti radovednejši še vedno lahko ogledate v vsej njeni mogočnosti.