Mojca je pometala in med smetmi našla krajcar. Zanj si je kupila piskrček, ki je postal njen dom. V njem je bilo dovolj prostora za gozdne prijatelje, ki so potrkali pri Mojci. Tu se zgodba začenja zapletati.

Koroška ljudska pravljica s prvošolci premaguje različne skrbi in strahove. Vznemirjenje ponudi kopico zanimivih vprašanj o reševanju stisk, ko si kaj želimo in si to pridobimo. Lisica v pravljici se je znašla po svoje, kar otroke opogumlja, a sočasno vedo, da ni storila prav. Ubogi zajček, menijo otroci.

Ja, zgodba nas je ponovno prevzela in zato smo si izdelali lutke in z njimi  uprizorili lutkovno predstavo. Tudi mi smo doma pospravljali, kot Mojca v pravljici in vsak je našel en ali več odrabljenih tulcev. Oblepili smo jih z barvnimi papirji, ki jih naša učiteljica in mi shranjujemo v škatli za odrezke. Vse smo porabili in nastale so preproste in zelo zanimive postave iz pravljice.

Pravljico o Mojci Pokrajculji smo se najprej igrali z lutkami po skupinah. Potem je vsaka skupina svojo lutkovno predstavo uprizorila tudi sošolcem. Ob koncu predstav so nam zgovorni aplavzi potrdili dobro opravljeno delo.

Mojca v predstavi ostane sama s piskrčkom, mi pa ostajamo povezana skupina zadovoljnih šolarjev. Lepo je v svetu pravljic, najlepše pa v svetu lutk.

Zapisali prvošolci iz 1. a z učiteljico Ireno.