Mlada Horjulka je tudi v domačem kraju zelo aktivna, med drugim vodi osnovnošolski pevski zbor Iskrice. "V osmih letih je število deklet v zboru zraslo s 5 ali 6 na 20," ponosno pove. Njen poseben hobi pa je prostovoljno delo, v okviru katerega pomaga mladim beguncem, da se lažje privadijo na življenje v naših krajih. Pogovarjali sva se o tem, kako jim lahko kot prostovljka pomaga, ter na splošno, kako živijo.

Prostovoljka si že nekaj časa. Kako si začela?

Ob koncu tretjega letnika študija socialne pedagogike sta nam predstavnika centra za enake možnosti mladih Fridolin predstavila načrte za delo z mladoletnimi begunci. Tedaj še nista vedela, kako bo vse skupaj potekalo, tako da smo se skupaj podali na ta 'izlet v neznano'. Azilni dom sem od znotraj prvič videla pred dvema letoma. Takrat so bili begunci – večina jih prihaja iz Afganistana in Somalije – stari 16 ali 17 let, danes so že polnoletni.

Kako so pristali tam?

Večinoma gre za ljudi iz politično nestabilnih držav, ki se v iskanju boljšega življenja po navadi namenijo v severno- in zahodnoevropske države. A mnoge ujamejo na poti, zato v državi, kjer so ujeti, zaprosijo za status begunca ali posebno, subsidiarno zaščito (prejmejo jo posamezniki, za katere je vrnitev v izvorno državo tvegana, na primer zaradi vojnih razmer). Pomembno je razumeti, da je tem ljudem glavni cilj preživetje – v domači državi se jim zdi nevarno in iščejo zavetje. Profesorica na fakulteti nam je nekoč dejala, da življenje ni nekaj, kar nam pripada, temveč se moramo za to boriti. Pri njih se to lepo vidi.

Verjetno večina pride iz afriških in azijskih držav ...

Res je, v Sloveniji je med mladoletniki največ takih iz Somalije ali Afganistana, med starejšimi je tudi veliko beguncev iz držav nekdanje Jugoslavije. V prihodnosti pa se bo verjetno povečalo število prebeglih iz Sirije; število teh že strmo raste v Grčiji in Italiji.

Kako jim prostovoljci pomagate?

Ti fantje pogosto pridejo sami, nekateri sploh ne poznajo svoje družine in sorodnikov, saj so bili rojeni sredi vojnega kaosa. Pomagamo jim tako, da jih poskušamo razvedriti in jim pomagati, da za nekaj časa pozabijo na negotovost – naša država jih namreč v večini primerov pošlje nazaj v izvorno državo, kjer pa nimajo prav bleščeče prihodnosti.

Kolikim beguncem pomagaš danes?

Danes je pod mojim okriljem en fant iz Afganistana, kateremu sem na voljo kadarkoli. Sestaneva se enkrat na teden, večkrat se slišiva tudi po telefonu. Pomagam mu pri vključevanju v družbo, šoli. Slišim pa se tudi z nekaterimi drugimi.

Pa vendar so ti fantje v tuji državi, med tujimi ljudi verjetno sprva nezaupljivi. Kako so sprejeli pomoč?

Medtem ko so se fantje iz Somalije takoj razveselili družbe in pomoči, so njihovi sovrstniki iz Afganistana potrebovali približno pol leta, da so nas sprejeli. Sprva se niso držali dogovorjenih ur, niso kazali volje do sodelovanja z nami, kar pa se je po nekaj mesecih popolnoma spremenilo.

Gotovo je bilo ovira neznanje jezika?

Ja, ob prihodu nihče ni znal angleško ali pa so znali le kakšno besedo. Po pravici povedano, ne vem, kako smo se sploh razumeli. Danes begunci iz Afganistana govorijo odlično slovensko, dva že skoraj tekoče, medtem ko imajo fantje iz Somalije težave z izgovorjavo. Z njimi večinoma govorimo v angleščini.

Kaj počnete skupaj?

Spomnim se, da smo šli ob prvem obisku skupaj na Ljubljanski grad, kjer so se fantje zapletli v manjši incident, tako da je bila izkušnja kar dramatična. Po tem sem se nekaj časa spraševala, zakaj sem se v to podala.

Na začetku smo sicer večkrat kuhali tradicionalno hrano, se pogovarjali o običajih. Skupaj smo šli v hribe, plavat, na biljard, v fitnes, enkrat tudi na tek na smučeh.

In kako so se odrezali fantje iz Somalije, kjer sneg verjetno ni ravno pogost pojav?

Res je, bili so navdušeni, da so lahko preizkusili nekaj novega.

Si morda koga povabila tudi v Horjul?

Ja, z enim od njih sva šla v živalski vrt na Vrzdencu. Ko sem ga vprašala, kje mu je bolj všeč, v Horjulu ali Ljubljani, je dejal, da si veliko bolj predstavlja življenje v Horjulu, saj je bolj podoben domačemu Afganistanu.

Zdaj imaš že kar nekaj izkušenj z delom z begunci. Kaj si se iz tega naučila?

Predvsem to, da imamo Slovenci, čeprav je država v krizi in imamo probleme, možnost živeti. Azilantom pa je preživetje in občutek varnosti edina želja. Naša družba jih pogosto napačno označi. Slovenci pogosto mislimo, da so to sami kriminalci, a temu še zdaleč ni tako. Poznam mladoletnika, ki je v Sloveniji naredil osnovno šolo, zdaj je v srednji šoli, hkrati je državni podprvak v gorskem teku. Neka gospa je tudi pripravljena skrbeti zanj in ga financirati, a obstaja velika možnost, da se bo – iz birokratskih razlogov – moral vrniti. V zadnjih desetih letih je v Slovenijo prišlo 481 mladoletnih beguncev, od katerih je status begunca oziroma subsidiarno zaščito prejelo le 28 posameznikov. Dejstvo je, da Slovenija ne more vzeti vseh, a bi si vsaj nekateri zaslužili priložnost.

To delo te je popolnoma prevzelo. Je to nekaj, kar si želiš delati tudi v prihodnosti?

Vsekakor, pa vendar si od vseh populacij najbolj predstavljam delo s starostniki, ker me navdušujejo. Starejši ljudje imajo polno zanimivih zgodb, polno energije. Pozabljamo, da prav oni v sebi nosijo največ znanja. Mislim, da jih premalo vključujemo v družbo, mi bi se lahko od njih veliko naučili. Ko sem opravljala prakso v Ljubljani, sem videla, kako se z njimi ukvarjajo, jim organizirajo različne dejavnosti. To bi bilo dobro pripeljati tudi na podeželje.

Andreja Lončar