Naša mentorica Verena Perko nas je decembra 2025 povabila na ogled rimske utrdbe Ad Pirum na Hrušici. Nahaja se ob cesti, ki je v rimskih časih potekala skozi neprehodne gozdove na prevalu iz Vipavske doline proti Logaškemu polju. Rimljani so na Hrušici postavili vojaško utrdbo, kjer so nadzirali promet na tej pomembni prometni poti. Leži na najvišji točki (858 m) rimske ceste, ki je vodila iz Aquileie čez Hrušico v Emono. Cesta je bila zgrajena v času cesarja Avgusta (27 pr.K. – 14,) ko je bilo območje sedanje Slovenije vključeno v Rimski imperij in po isti trasi poteka cesta še danes.
Na Hrušici je bila od 1. stoletja dalje poštna postaja, kjer je bilo mogoče menjavati konjsko vprego, od 2. stoletja dalje pa tudi stražna postojanka. V drugi polovici 3. stoletja je bila zgrajena utrdba (kastel). Večina najdb s Hrušice izvira iz tega časa in predvsem iz 4. stoletja, kar kaže na močno poselitev v tem obdobju. V času vse nevarnejših vpadov barbarov in bojev med vojskami različnih cesarskih kandidatov je imela Hrušica ključni položaj, saj je varovala glavno cesto iz Balkana v Italijo. Tu je bila stalna vojaška posadka z okoli 500. vojaki. Hrušica je bila vključena v julijsko alpski obrambni sistem, Claustra Alpium Iuliarum, ki je varoval Italijo potem, ko obramba na mejah imperija ni več zadostovala.
Utrdba je bila ovalne nepravilne oblike, približno 250 m dolga in do 75 m široka, obdana z 2,7 m debelim obzidjem, visokim okoli 8 m in utrjena s stolpi. Rimljani so jo naselili z vojaki, kot je bilo običajno v takih postojankah. Glavna rimska cesta je vodila neposredno skozi utrdbo, kar je omogočalo popoln nadzor nad prometom.
Ad Pirum je bil verjetno opuščen okoli leta 400 n. št., verjetno zaradi vojaških spopadov v tistem časa ali selitev plemen; promet čez Hrušico pa se je nadaljeval še nekaj stoletij.
Rimska utrdba na Hrušici je pomemben arheološki in zgodovinski spomenik iz pozne antike.
Na ekskurziji 13. decembra smo se sprehodili po tlakovani rimski cesti in se povzpeli do ostankov zidov in stolpov v arheološkem parku. V sodobno urejenem muzeju v stavbi Stare pošte, smo si ogledali v živo in v video projekciji, kakšna je bila vojaška utrdba, ostanke vojaške opreme, rimskih kovancev, keramike in predmete iz vsakdanjega življenja (sponke za oblačila, žeblje, ključe).
Nismo pa bili sami, skupaj z nami so se zanimivega predavanja Verene Perko udeležili člani ŠK Enajsta šola o antiki iz Kamnika. Skupaj smo v prijetnem druženju v gostilni Stara pošta ugotovili, da mogočni ostanki pričajo o nemirnih časih in da je Ad Pirum edinstvena priča prelomnih dogodkov v času zatona rimskega cesarstva, ki jih je vredno obiskati.
Stavba sedanjega gostišča Stara pošta je nenavadno velika stavba, v kateri sta danes gostilna in muzej. V rimskih časih je bila poštna postaja, pozneje pa lovska koča goriške grofovske družine Lanthieri. Že Janez Vajkard Valvasor jo je v Slavi vojvodine Kranjske upodobil tudi na bakrorezu.
V gostilni Stara pošta, ki stoji na ozemlju nekdanje rimske utrdbe znotraj obzidja, smo imeli kosilo in članica iz Kamnika nam je v posebni sobi doživeto povedala poučno pravljico o očetu vojaku in njegovih treh sinovih.
Naša mentorica nas ob koncu vsakega srečanja vedno izzove z vprašanjem. Tudi tokrat. Povzela je: »Utrdba je bila zgrajena v času, ko se je začel zaton rimskega cesarstva, ki zaradi notranjih trenj za oblast in vdorov barbarov z vzhoda ni več mogel nadzorovati svojih meja. »Ali vas to na kaj spominja?« je vprašala.

Olga Drofenik in Irena Lenaršič, članici ŠK