Občinstvu so se skozi večer predstavili različni glasbeniki, tako iz domačega kraja kot iz drugih, predvsem sosednjih krajev, tako tisti, ki se s tem profesionalno ukvarjajo, kot tisti, ki pojejo za dušo in veselje. Slišali smo bogat repertoar vedno zelenih: Ti si moja ljubezen (Martina Mole, Miha Čelešnik), Zvezde padajo v noč (Irena Hozjan), Zato sem noro te ljubila (Ana Varlec), Gledal tvoje oči sem sanjave (Primož Bizjan), Dan neskončnih sanj (Barbara Mlinar, Anže Kenk), Mlade oči (Barbara Mlinar), Nad mestom se dani (Maruša Mole), Z več plati (Irena Hozjan), Lahko noč, Piran (Neža Knapič), Le s teboj (Laura Marolt), Povej mi, zakaj (Ida Treven, Miranda Grdadolnik), Polja sanj (Anže Kenk), Če je to slovo (Eva Borin, Dejan Stojanov). Na koncu so vsi nastopajoči družno končali s pesmima Mini in maksi ter Ne čakaj na maj. Bil je večer, ki ga lahko vikaš.
Se sprašujete, zakaj na začetku članka omemba slovenskih športnikov v Sočiju in kaj imajo ti skupnega z večerom slovenskih popevk? Točno še sam ne vem, a na misel mi je prišlo, kako malo je včasih treba, da utrdiš svojo narodno zavest. Niti ene angleške besede ni bilo slišati tistega večera in to je tisto, kar naši Sloveniji primanjkuje. Ne samo večerov, temveč dnevov slovenske besede.
Rok Mihevc
