Vsi hitimo, v naglici živimo. Malčki v vrtce, malo večje nožice v šolo, velike v službo. Ker se tako zelo mudi, po opravkih ne hitijo noge, ker so prepočasne, za to poskrbijo hitrejša prevozna sredstva. Ponedeljkovo dopoldne smo horjulski drugošolci zaživeli v duhu časa, ko so se stvari še odvijale v ritmu narave in njenih sprememb. Po jutranji pravljici in okrepčilu, saj po stari modrosti prazna vreča ne stoji pokonci, smo se ob potoku, v katerem zobu časa še kljubujejo kamniti perilniki naših prababic in njihovih prednic, odpravili skozi Horjul. Asfaltirana cesta nas je ob robu vasi popeljala na gozdno pot in se strmo zagrizla v grič. Ob poti smo opazovali pisano preprogo zgodnjega pomladnega gozdnega cvetja, makete slovenskih gora, jaslice in smerokaz pohodnih poti. Na vrhu griča smo se ustavili ob hiški, kjer je naš prijazni vodič Podstajnšk Janez uredil bogato zbirko etno grafskega gradiva s Horjulskega konca. Tudi zanimivosti ob poti so delo njegovih pridnih rok. Z zanimanjem smo si ogledali star pisalni stroj, otroški košek na podstrešju, leseno šolsko peresnico, šest desetletij stare izvode Cicibana. V hiški se našli svoj dom predmeti, ki so včasih bivali v vaških hišah. Spoznali smo pero in peresnik, s kakršnim so svoje prve črke zapisovali prvošolci pred pol stoletja. 
Seznanili smo se z drevesnimi vrstami naših gozdov, tudi ta naravoslovna zbirka se nahaja ob muzejski hiški. Natekali smo se, se skrivali med drevjem in raziskovali mali gozdni raj, ne da bi nas kdo priganjal. Proti poldnevu smo se odpravili nazaj v dolino. Spotoma smo si v gospodarskem poslopju Podstajnške domačije ogledali zbirko rokodelskega in kmetijskega orodja. Izdelale so ga marljive roke naših prednikov, uporabljali so ga prebivalci horjulske doline in okoliških hribov takrat, ko je čas tekel počasneje, ljudje so se še poznali med seboj in hodili drug drugemu v vas.

Pripravili učenci 2.a in 2.b z učiteljicami Ireno, Mojco in Laro.