Divjad v letošnjem letu povzroča nenavadno veliko škode na travnikih in koruznih poljih. Kot opažajo v Lovski družini Horjul so najbolj problematični divji prašiči, ki so konec poletja povzročili veliko razdejanje na Samotorici in Koreni, škodo pa so povzročali tudi na koruznih poljih v dolini. O trenutni situaciji, ki vsekakor ni enostavna ne za kmetovalce kot tudi za lovsko družino smo se pogovarjali  z Andrejem Bastarda, starešino lovske družine Horjul. Poudaril je, da lovci v dani situaciji delajo vse kar je v njihovi moči, da skrbijo za preventivo. Z delavnimi akcijami tudi pomagajo kmetom popraviti škodo. V primeru kot je ta na Samotorici so sanirali travno rušo in posejali novo travo. Letos so že do sedaj presegli letošnji plan odstrela divjih prašičev, da bi omilili škodne vplive tropa, ki je z iskanjem hrane izven gozda dela veliko škodo. Hrana, ki se skriva v travni ruši, ki jo z ritjem povsem uničijo in koruza je za njih prava poslastica in jih je zelo težko, če ne že nemogoče odvrniti od tega, da bi se divjad zapodila v hrano. Kot je povedal mladi kmetovalec na Samotorici Silvester Žakelj je praktično neverjetno kako čez noč nastane tako velika škoda. Tam kjer je prej rasla trava, ki je nudila pašo govedu, ki se je tam paslo od spomladi do danes, so zjutraj opazili ogromne zaplate obrnjene ruše. Divje svinje so dobesedno preorale površine v bregu, ki vodi na Kožljek in v dveh vrtačah le nekaj sto metrov stran od kmetije in povsem uničile travno rušo. To seveda pomeni manj pašnih površin kar kmetje odpravijo z dodanimi balami sena, da nadomestijo travo, ki bi jo sicer živali v normalnih razmerah same sproti popasle.

Lovci, ki imajo s strani države v rokah skrb za divjad so seveda v takšnih primerih dolžni nastalo škodo pregledati, jo oceniti in kolikor je v njihovi moči tudi sanirati. V primeru, da opazite nastalo škodo morate v treh dneh pisno, oziroma po elektronski pošti to javiti pristojni lovski družini na staresina.ld.horjul@gmail.com in gospodar.ld.horjul@gmail.com , kontaktirate jih z vsemi informacijami ali vprašanji. Čudežne rešitve za situacije, ki jih kmetje doživljajo v letošnjem letu seveda tudi oni nimajo. Odstrel je samo en korak, saj tega določa država oziroma njene pristojne institucije, ki tudi nadzirajo populacijo divjadi. Divjad je last države in ne lovcev. Lovska družina se namreč financira s prodajo uplenjene divjadi in s tem denarjem, ki ga žal ni veliko upravlja delovanje družine in pa seveda poskrbi za povračilo škodnih primerov, ki jih občanom povzroči divjad na lovnih površinah. V primeru lovske družine Horjul je tak letni proračun od 2 do 3 tisoč evrov. Kot je povedal starešina, pa so letos za škode izdali nadomestila v mnogo večjem znesku kot so bili dolžni po zakonu. V kolikor je nastala škoda tako velika, da to presega proračun lovske družine, bi morala pomagati država in v teh primerih bi se kmetje morali obrniti na pristojne državne inštitucije. Dejstvo je, da je letošnje leto populacija divjih prašičev na območju, ki sega od ljubljanskega barja do polhograjskih dolomitov zelo številna. Živali, ki živijo v tropih se pa lahko v eni sami noči preselijo po več kilometrov daleč in skrijejo tja kjer jih nihče ne moti. Poskusili so tudi s pogoni, ki so tako organizacijsko kot fizično zelo zahtevni a večjega uspeha ni bilo. Kljub intenzivnemu lovu divjih prašičev ti še vedno prihajajo v bližino kmetij ali na polja po hrano. Andrej Bastarda zato poudarja, da lahko poleg lovcev še največ za preventivo pred škodo naredijo kmetje sami. Ena od rešitev je, da se izpostavljena zemljišča kjer so sicer pašniki ali njive s pridelki ogradi z električnim pastirjem, ki pa ima nižjo žico kakšnih 20 centimetrov nad tlemi, da mladiči ne uhajajo pod žico. Kajti potem odraslih živali nič več ne ustavi ker jih za njimi žene nagon. Pastir, ki je nastavljen za pašo goveda je namreč previsok, da bi zaustavil divje prašiče. Lovci tudi opažajo, da koruzna polja, ki so delno požeta, se pravi, ko so vmes prežeti pasovi nudijo toliko slabše zavetje divjadi, da se ta na takem polju ne počuti varno in bo raje šla drugam.

Človek in divjad sta na tem prostoru sobivala že od nekdaj in tako bo tudi v prihodnje tako. Na nas pa je, da najdemo pravo ravnovesje in storimo vse kar je v naši moči za sožitje.  

Besedilo in foto: Peter Kavčič