Že po nekaj minutah smo skozi okno lahko opazili novo znamenitost Brezja – Lero Slovenija, ki je nas je na vso moč pozdravljal s slovensko zastavo. Ves avtobus je zajel glasen smeh, tako da lahko rečem, da se je izlet začel zelo dobro. Zaradi zapore predorov na štajerski avtocesti nam je na žalost zmanjkalo časa za jutranjo kavico, saj smo morali biti v rudniku Velenje ob 9. uri. A nič zato, če nismo spili kavice, saj se je kaj hitro začela naša pustolovščina: oblečeni v halje in s čelado na glavi smo se z dvigalom popeljali 160 metrov pod zemljo. Z vodičem smo si ogledali stari in novi del muzeja premogovništva, kjer nas je kar nekajkrat obšla žalost ob poslušanju zgodb in pesmi pesnika Antona Aškerca o delu v rudniku. Med ogledom smo imeli tudi rudarsko malico – dobili smo sok, štručko in klobaso. Za konec pa nas je do dvigala popeljal rudarski vlakec.
Po vrnitvi na dnevno svetlobo se je ena skupina fotografirala, druga pa si je ogledovala trgovinico in muzej pri vhodu v rudnik. Ob 12. uri so nas že pričakovali v Poklicni gasilski enoti Celje. Tam nam je g. Jože Plešnik razkazal vsa njihova prevozna sredstva, staro brizgalno in drugo, sledilo pa je skupinsko fotografiranje. Pot nas je nato vodila do domačije Jelenov greben, kjer nas je prijazno, kljub enourni zamudi, pričakal njen lastnik. Vsak je dobil v roke malo koruze, s katero je lahko nahranil jelenčke. Ker pa smo bili že zelo lačni, smo odšli v prvo nadstropje gostilne na kosilo; večinoma smo naročili klasične jedi, 11 pa se jih je odločilo za tamkajšnjo specialiteto – jelenov golaž, med njimi celo ena gasilka. Sledila je še degustacija vin v vinski kleti, ogled trgovinice s spominki in domačimi izdelki, skoraj vsi pa smo si zaželeli še nekaj za lizat' – sladoleda. Fantje so še malo pokušali vina, dekleta pa smo se peš odpravila do čokoladnice in minoritskega samostana Olimje. Vendar ker fantje brez deklet težko zdržijo, so si kmalu tudi oni ogledovali samostan, vrt in lekarno.
Glede na to, da je pred vrati sezona kopalk, naj omenim še nekaj, kar nas je na avtobusu močno nasmejalo. Nekomu izmed naših fantov, ki je kupil čaj "shujševalnik", je pater rekel, da samo s čajem ne bo vidnega rezultata, da je treba tudi manj jesti in se redno gibati – pa brez zamere.
Ker je ura hitro bežala, smo se odpravili naprej, do bara Gasilček v kraju Imeno. Ker smo res pravi gasilci, se nismo mogli kar mimo odpeljati. Čakala pa nas je še zadnja postojanka, Repnica Najger na Bizeljskem. Tukaj pa se je razlegal zvok harmonike in kantabasa, malo se je plesalo pa malo pilo, skratka, bilo je luštno. Okoli 2. ure zjutraj smo se vrnili v Horjul z upanjem, da bomo izlet kdaj ponovili.



