Obdobje zadnjih nekaj let je bilo neprijazno za vse – tudi za upokojence. Zato je bilo tudi z naše strani zanimanje za srečanje in potovanje pogosto izraženo. Prijave na izlet pa niso bile v takem številu, kot smo pričakovali. Kljub temu smo se 2. junija odpravili na dvodnevno potovanje. Izbrana smer je bila Innichen – Ladinci – področje Val Gardena/Ortisei, področje svetovno znanih zimskih disciplin na območju Dolomitov.

Pot nas je vodila mimo Beljaka po Dravski dolini vse do italijanske meje. Prvi  ogled je bil Benediktinski samostan Innichen blizu izvira reke Drave () v bližini kraja Toblach.

Zaradi bližine italijansko-avstrijske meje so napisi krajev dvojezični. Center Južne Tirolske je mesto Bruneck z bogato zgodovino, ki je dobilo ime po škofu Brunu von Kirchbergu.

Obiskali smo muzej Ladin Ciastel de Tor, ki so ga odprli leta prikazuje zgodovino jezika ter kulture Ladincev na J. Tirolskem. Sledila je vožnja  čez prelaz Gardena ()  na območju Ortiseja, kjer je raj za športnike vseh zimskih disciplin. Tam smo v prijetnem hotelu prenočili.

Naslednji dan smo se vozili po Veliki dolomitski cesti, ki so jo odprli leta 1909, do zimskega športnega središča Cortino D'Ampezzoter prelaza Passo Pordoi na višini je gondola odpeljala na vrh  Sass Pordoi ().   

Vračali smo se po drugi strani, kot smo se vozili prvi dan. Na prelazu Falzarego () smo se za krajši čas ustavili in pot nadaljevali do kraja Cortina d' Ampezzo, ki je poleti izhodišče za pohodnike, pozimi pa za smučarje.Tu smo imeli nekoliko daljši postanek za ogled jedra mesta in si vzeli tudi čas za dobro kavico. Sledila sta še ogled in sprehod do ledeniškega jezera Misurina – ob vznožju Treh Cim.

Zgodovina in pogoji za življenje so pokazali na težke razmere Južne Tirolske in Dolomitov. Največja naravna katastrofa je bila v letu 2016, ko so ogromni predeli smrekovega gozda ostali goli zaradi hudega vetra. Posledice pustošenja bodo vidne še mnoga leta, saj so določena področja povsem nedostopna. Dodatno pa vse skupaj otežujejo še številni plazovi, ki pogosto uničujejo naravo in ceste.

Zgodovinska znamenitost s tega območja so majhne lesene hiške, ki so nekoč nudile zatočišče ljudem, danes pa so zaradi slabega vzdrževanja v precej klavrnem stanju. Še bolj žalostna pa je podoba zaradi posledic prve svetovne vojne. Celoten okoliš Južne Tirolske in Dolomitov je posejan s številnimi pokopališči s spomeniki iz umetnega kovaštva. Videli smo tudi več kostnic. Pri tem velja omeniti, da je bila od vseh številnih žrtev zgolj ena tretjina žrtev posledica neposrednega vojskovanja, ostali dve tretjini vojakov sta bili žrtve izredno težkih razmer – plazovi, mraz, lakota, bolezni.

Naše življenje je drugačno od življenja v obiskanih krajih. Tam ljudje živijo praktično samo od turizma in večina prebivalstva ima hotel ali druge turistične objekte, ki nudijo storitve številnim turistom.

Doživetje nam bo zagotovo ostalo še dolgo v spominu. Narava na tem območju je tako nepredvidljiva, da so »podvigi« na takšno višino, kot je bila naša, pametni le v dopoldanskem času. Po našem povratku iz Sass Pordoia smo v kratkem času videli le še spodnji del mogočnega gorovja, tako hitro ga je prekrila megla.

Večji del vožnje smo se vozili po hudih serpentinah, ki bi jih večina ne želela prevoziti s svojim avtomobilom. Sreča z vremenom in izkušenem voznikom nam je vlivala prepričanje, da smo varni. Ne predstavljam pa si vožnje v snegu in poledici. Če k temu dodam še ogromno število motoristov na tej cesti, pa tudi kolesarjev, lahko bralcu približam vizijo vožnje na tej nevarni cesti.  

S tem zapisom sem želela približati doživetje vsem tistim našim upokojencem, ki jih ni bilo z nami, in seveda tudi drugim, ki jih to zanima. Imeli smo srečo tako z vremenom kot z brezhibno organizacijo in seveda z zadovoljnimi potniki. Vse navedeno pa je prineslo nasmešek na obraz ne samo nam upokojencem, temveč tudi tistim, ki so skrbeli za  našo varnost in ugodje.

Zabeležila Olga Gabrovšek