Avguštin z Vrzdenca 7 že pol stoletja zbira lesene zložljive metre.

»Začelo se je nezavedno. Leta 1970 sem odprl mizarsko obrt, v kateri si mizarja brez metra težko predstavljamo. Zato jih sprva nisem nameraval zbirati – bili so preprosto vsakdanje orodje. A počasi so se začeli umikati iz naše stroke; v ospredje so stopili kovinski metri, ki zagotavljajo večjo natančnost,« pripoveduje o začetkih svoje zbirateljske poti Avguštin, ki stopa v oseminsedemdeseto leto. Tako je kakšen leseni meter po sili razmer ostal v omari ali škatli, brez misli, da bi kdaj postal del zbirke. »Nato pa se jih je nabralo že kar nekaj in zadeva je postala zanimiva. Od takrat noben, ki sem ga dobil, ni končal v smeteh.«

Niso vsi metri enaki
Za mlajšo generacijo in nepoučene – med katere spada tudi avtor teh vrstic – so bili leseni metri od nekdaj »pač metri kot metri«. A Avguštin pravi, da ne. Mizarski so dolgi natanko en meter in se jim reče »pašet«. Kot razkriva svetovni splet, poimenovanje »pašet« verjetno izhaja iz stare nemške besede Paschstock (izgovorjava 'pahštok'), kar pomeni »palica z merami«. Druge obrti, kot na primer tesarstvo, pa uporablja dvometrske lesene zložljive metre. Avguštin pravi, da ima v njegovi zbirki posebno mesto očetov »pašet«, ki je danes star že sedemdeset let.

Nekoč orodje, kasneje promocijski material
Vloga lesenih zložljivih metrov se je v desetletjih precej spremenila. Če so bili nekoč zgolj orodje, so z množično proizvodnjo in poceni kovinskimi metri pogosto postali promocijsko darilo. »Veliko metrov sem dobil na sejmih doma ali v tujini, ali pa ob nakupu mizarskih strojev. Na njih so odtisnjeni napisi firm, včasih celo slogani. Nekateri so bolj, drugi manj barviti. Pravzaprav je vsak zgodba zase,« pripoveduje Avguštin. Tudi sam je pred leti, ko je še vodil obrt, dal potiskati zložljive metre z napisom "Mizarstvo Petrovčič" in jih delil poslovnim partnerjem.

Pomniki časa in zgodb
V pol stoletja se jih je nabralo že veliko. »Imam jih okoli 260 različnih, v resnici pa še več, ker so nekateri podvojeni.« Njihovo mesto je v stari restavrirani omari, kjer ležijo zloženi eden vrh drugega. Nekateri niso bili nikoli uporabljeni, drugi nosijo globoke znake obrabe – vsak členek, vsaka zareza na lesu je sled nekega življenja, znanega ali neznanega uporabnika. Kdo bi vedel, koliko pohištva, še bolje, koliko ostrešij so izmerili. »Da, ko so ljudje izvedeli, da zbiram zložljive lesene metre, so mi jih nekateri kar sami poklonili.« Poleg očetovega »pašeta« ima v zbirki posebno mesto meter firme Langzauner – tisti, ki je prišel s prvim mizarskim strojem. Ali pa meter od Panhansa, ki je pripotoval z »mašino« iz Avstrije. Tako zložljivi metri niso samo orodje ali promocija, marveč vežejo tudi spomine, ki nas določajo kot nevidne niti v tkivu časa.

Vedno pripravljen na menjavo
Sogovornik pravi, da zbrani metri ne potrebujejo nobene nege. Se mu jih je pa v vseh teh letih nabralo toliko, da že kar težko dobi kakšnega novega. »Imam pa kar nekaj metrov podvojenih. Te sem pripravljen zamenjati s kakšnim, ki ga še nimam.« Tu bi lahko dodali še: če se vam doma valja kakšen star lesen zložljiv meter, le pocukajte Avguština za rokav, ga bo zelo vesel, sploh če je tak, ki ga v njegovi zbirki ni. In kako ve, ali ga že ima? Vse ima popisane po abecednem redu, tako da lahko prav hitro ugotovi, kaj ima v omari.

Po ogledu zbirke lahko zaključimo, da merjenje ni vedno samo dolžina, je tudi razdalja do tistega, kar smo bili. Metri so tako kot mostovi med preteklostjo in sedanjostjo. Med očetom in sinom, med staro in novo generacijo. Med roko, ki je nekoč merila svet, in očmi, ki ga danes samo še gledajo.

Gašper Tominc