Končala je borbo z boleznijo in odšla v večno tišino znana slovenska pravnica in političarka, ženska velikega srca in prijazne besede tudi za male ljudi, naša sokrajanka, Zdenka Cerar. V zgodovino Slovenije (tudi Jugoslavije) se je zapisala kot prva ženska na mestu generalne državne tožilke; leta 2004 je bila ministrica za pravosodje v vladi Antona Ropa in med mnogimi funkcijami, ki jih je še imela, je bila od leta 2006 pa do smrti občinska svetnica v Občini Grosuplje.
Družina Cerar domuje pod Koščakovim hribom, v delu Grosuplja, opredeljenim z cestami Pod gozdom. V intervjuju za portal Drevored je Zdenka Cerar povedala, da sta z možem, slavnim slovenskim gimnastikom in olimpionikom, pa tudi uglednim odvetnikom Mirom Cerarjem, prišla v Grosuplje s posredovanjem še enega znanega slovenskega ( grosupeljskega) odvetnika, Petra Čeferina.
»Jaz sem imela kot tožilka razpravo v Grosupljem in moj nasprotnik je bil Peter Čeferin. Med pavzo sva se pogovarjala in me je povabil, da sem šla pogledat parcele, ki so bile naprodaj, direktno z razprave.«
Ker iz Ljubljane nista hotela daleč stran, v Grosupljem pa so bile v osemdesetih najcenejše parcele, sta se odločila za nakup. Pred tem sta že začela graditi na Barju, tam prodala in družina je pognala korenine v Grosupljem. Zdenki je bila zelo všeč okoliška narava, pa to, da so bile vse potrebne stvari dosegljive peš in tudi do Ljubljane ni bilo daleč. Všeč ji je bilo celo to, da so se njihovi trije otroci vozili v šolo v Ljubljano z vlakom in avtobusom, ker so vozači bolj pridni otroci v šoli in ker je bilo znano, kdaj morajo priti domov. Kot občinska svetnica je menila, da se je v Grosupljem veliko naredilo, a po segmentih in počasi, saj potrebam v skladu s hitrim naraščanjem prebivalstva ni mogoče slediti. Opazila je, da ljudje bolj skrbijo za izgled svojih hiš in okolice, zaradi česar je danes v Grosupljem lepo, poskrbljeno je za vso infrastrukturo in po njenem mu manjka le lepo središče.
Zdenko Cerar so v Grosupljem poznali kot prijazno, strpno, srčno gospo, ki je za razliko od mnogih, ne glede na njene pomembne funkcije, ohranila svojo preprostost, svoj človeški čut do vsakega, ne glede na njegov položaj, status. Svojo toplino ni dajala samo družini, ampak vsem, ki so se družili z njo, se z njo srečevali.
Kljub vsem službenim obveznostim je bila družinski človek, mama, ki je spremljala svoje otroke pri razvoju, babica, ki se je ukvarjala s svojimi vnuki in do zadnjega ohranjala družino skupaj s pripravo rojstnodnevnih in drugih prazničnih zabav in srečanj.
Zdenka Cerar se je v svoji službeni karieri veliko ukvarjala z mladinskim kriminalom; zaradi njene zaščitniške narave so jo sodelavci na tožilstvu imenovali »Mama« ali celo »Dobra mati«; kot
Občinska svetnica se je zavzemala za reševanje romske problematike. O tem je povedala:
». Čutim, da je sprejeta teza naše komisije za romsko problematiko, da se romska naselja uredijo, se vpelje parcelacija zemlje, se poskrbi za legalizacijo obstoječih romskih naselij, predvsem pa se uredi tudi kanalizacija in dostop do posameznih stanovalcev. Izboljšala se je že higiena in tudi skrb za okolje. Na tem področju moramo še vztrajati in velik uspeh občine Grosuplje je, da je lansko leto dobila sredstva od države in asfaltirala cesto skozi romsko naselje Smrekec. Načrtov je še precej, tudi romski člani komisije so zavzeti pri reševanju te problematike in prvič v zgodovini so romska naselja (Oaza, Smrekec 1 in 2 ter »Mlačevo«) dobila svoje mesto v občinskem prostorskem načrtu. Tako bomo lahko višje standarde zahtevali tudi od Romov….. Policija, inšpekcije in druge upravne službe so povečale nadzor. Sodelujejo z Društvom Romov, kjer je duša delovanja in povezovanja Lili Zupančič, aktivistka Društva Romov. Osebno imam pričakovanje, da se bodo tu razmere izboljšale.«
Ker je delovala v politiki, so ji politični nasprotniki očitali in podtikali marsikaj v povezavi z njeno poklicno kariero. To jo je bolelo in je zato še posebej poudarjala:
»Predvsem bi povedala, da je potrebno mojo funkcijo generalne državne tožilke in ministrice ločiti od politike, saj takrat nisem bila v politiki. Vanjo sem vstopila potem, ko sem s to službo nehala. Kot generalna tožilka sem bila uspešna, saj so se v času mojega mandata od 1999 do 2004 po nas zgledovali tudi v svetu. Leta 2004 sem bila predvidena za predsednico svetovnega združenja državnih tožilcev, vendar sem se odločila, da grem na ministrsko mesto, ker smo bili tik pred vstopom v EU in smo morali uskladiti zakonodajo. Jaz sem bila takrat zagotovo najbolj utečena v tem poslu. V času mojega vodenja tožilstva smo se borili za samostojnost tožilstva izven politike. Pri tem smo zelo uspeli, zato smo bili vzoren primer in so nas kopirali tudi v tujini. Danes pa je tožilstvo “pod policijo”, to pa je katastrofa.«
Zdenka Cerar je v svojem življenju že prelisičila smrt, ki pa ji tokrat ni prizanesla. Leta 1981 sta bila z možem Mirom na listi potnikov za Korziko, a na letalu, ki je strmoglavilo, ju ni bilo. Ker je Zdenko premagala materinska skrb za bolno hčerko, sta ostala doma.
Za Zdenko Cerar ostaja praznina v njeni družini, med njenimi prijatelji, znanci, pa tudi v Grosupljem, ki mu je s svojo prisotnostjo in delovanjem dala svoj pečat velike ženske, velikega človeka.
Več o zakoncih Cerar si lahko preberete na portalu Drevored, kjer je objavljen intervju, iz katerega sem si tudi jaz sposodila tekst v navednicah.
Ana Vatovec
Del biografije o Zdenki Cerar, kot jo je zapisala sama:
Rodila sem se 17. 9. 1941 v Ljubljani na Zaloški 13, v stari hiši z ganki ki še vedno stoji taka, kot je bila. Po osnovni šoli sem obiskovala klasično gimnazijo, ki me je oborožila tudi z latinščino in staro grščino in usmerila v humanistične vede. Izbrala sem pravo in diplomirala na ljubljanski univerzi leta 1966. Po pripravništvu in pravosodnem izpitu sem najprej službovala na Ministrstvu za finance, leta l969 pa sem kandidirala za mesto tožilke in kot namestnica Občinskega javnega tožilca pričela svojo pravosodno kariero…..
..Več mandatov sem vodila Društvo državnih tožilcev in kot eksaminator bila članica izpitne komisije za pravosodne izpite…
… Naj na tem mestu omenim, da sem bila že v osmi gimnaziji kot odlična dijakinja sprejeta v Zvezo komunistov in sem bila njena članica do leta l993, ko sem podala izstopno izjavo…
…Bila sem dvakrat mladinska državna prvakinja Jugoslavije v gimnastiki in članica državne reprezentance, po končanem tekmovalnem obdobju pa trenerka in sodnica. Bila sem med ustanovitelji športnega društva Pravnik…..
Za moje delo na vseh navedenih področjih sem bila 25. 12. 1984 odlikovana z državnim odlikovanjem Reda zaslug za narod s srebrno zvezdo…
.. Dne 11. marca 1999 sem bila v državnem zboru imenovana za generalno državno tožilko. Bila sem prva ženska na tem mestu…
…Bila sem članica izvršnega odbora Konference generalnih tožilcev Sveta Evrope in drugih forumov, a sem tožilsko kariero prekinila s kandidaturo za mesto Ministrice za pravosodje RS…
.. V času opravljanja dela generalne državne tožilke in ministrice za pravosodje nisem bila članica nobene politične stranke. V Liberalno demokracijo Slovenije sem se vključila v novembru 2004 in od tedaj dalje delim z njo vse dobro in slabo…
--- Bila sem članica vlade v senci, vodila odbor za pravosodje, vodila komisijo za spremembe statuta in članstvo mi je izkazalo čast ter me na mesto podpredsednice izvolilo kar dvakrat. Izvoljena sem bila tudi za predsednico lokalnega odbora LDS v Grosupljem in na mesto svetnice LDS v občinskem svetu občine Grosuplje, kar je pomenilo zame poseben, nov izziv.
V strokovnem pogledu sem ohranjala stik s profesijo kot članica komisija za pomilostitve pri predsedniku države in kot članica komisije za pravosodne izpite.
Bila sem članica Rotary kluba Grosuplje, članica Komisije za otrokove pravice pri Zvezi prijateljev mladine in članica razsodišča pri Rdečem križu Slovenije.
Foto: www.times.si
.
