Zaman bi jih takrat iskali po grosupeljskih cestah. En vikend zgodnje jeseni pevke ŽPZ Biser s svojim zborovodjem Fernandom Mejiasom posvetijo svoj čas petju in prijateljevanju. Je to oddih? Je. Oddih je v odmiku od običajnih obveznosti in skrbi. Oddih je zaradi časa in vseh drobnih pozornosti, ki si jih naklonimo druga drugi.

Skozi leto je tega premalo. Je to delo? Je. To je garanje. To je dve plus štiri plus štiri plus dve uri treninga naših glasilk, spodbujanja nevronskih povezav, nalaganja glasbenih in drugih spominov v raznotere možganske predalčke, v katerih bomo skozi celo leto in še dlje iskale zalogo, ko bo to potrebno.

Enkrat me bo presenetil spomin vonja smilja, drugič spomin na neverjetno paleto pogledov v horizont, od bleščeče sinjine, do meglene sivine, ali pa me bo v spoštovanju do narave prestrašil spomin na silovit veter in zaganjanje penastih valov v klife Krka. Kar naenkrat mi bo toplo pri srcu zaradi spomina na odprti ogenj v siju lune in zaupne besede sopevke in trenutek, ko je prizor za hip prekinila lisica, ki je švignila mimo oljke k sosedom. Na usta bo narisal nasmeh spomin na sanje ene izmed melodij repertoarja tu-ru-C-tu-ru-ru-C-C. Ja, ponovitev je toliko, sežejo tako globoko, da odzvanjajo tudi v sanjah.

In kdo bi pozabil okuse gurmanskih specialitet naše drage Marjane, ki nas je razvajala, da smo se lahko osredinile na glasbeno duhovne priložnosti. Morda je kdo že ugotovil, kje bi nas našel, da je to ponovno Crikvenica. Maestro Fernando se ni ustrašil rahlo okrnjene zasedbe, z zaupanjem nas je mojstrsko peljal skozi vikend, da bi nas dovršeno upel v koncertnih melodijah O Salutaris Hostia, Močnikovega Angelčka in nekaj črnskih spiritualov. Oranžni alarm je svaril pred orkansko burjo z nalivom, a upam si trditi, da je naše petje med mašo in na koncertu po njej obiskovalcem cerkve sv. Antona Padovanskega umirilo in pobožalo srce. Prikladno se je spojilo z mislimi fra Vita, ki je med pridigo pomenljivo govoril o zaupanju v današnjem svetu. Po dogodku je v prostorih pavlinskega samostana še dolgo vladala četrta dimenzija, ta, ko se čas ustavi in je med nami lepo. Tam nekje ob čudovitem čaju in mandarinah iz samostanskega vrta so se ujeli obeti prihodnosti. Lepo je načrtovati, ko je energija takšna, ko je sprejetost, podpora, bližina in volja.

Vse note, tudi zahtevnejše, vsa besedila, norveška, rezijanska, latinska, angleška, slovenska, so se skladiščila v ritmu vožnje domov. Pogledi na zasnežene vrhove Risnjaka. Včeraj se je še nekdo kopal v morju s sedemnajstimi stopinjami, danes nas je na poti pobelil sneg. Spremembe. Ja, v takšen jutri stopamo. Obogatene z znanjem, lepimi spomini in zato z zaupanjem lahko sanjamo tako skandinavsko kot Ave Maris zvezdo.

Prispevek zapisala Marija Ogorevc Koščić

Foto: arhiv ŽPZ Biser