Obroba razglednice

Pevke ženskega pevskega zbora Biser in zborovodja Fernando Pablo Mejias smo uverturo v letošnje prvomajske praznične dnizastavili graciozno. Večmesečne priprave ekipe, dobro premišljen programski repertoar našega maestra, trmasta vztrajnost in pozitivna ciljna naravnanost vseh. Vse to je bilo potrebno in odprava je odlično uspela, izzivom vseh vrst navkljub, ki nam jih nameče življenje. Od 23. do 27. aprila smo pevsko predanost usmerili v toskansko pustolovščino. Naši glasovi so odmevali na koncertnih prizoriščih Firenc in Arezza na enem od mednarodnih festivalov pevskih zborov v organizaciji Choral Events, družinskega podjetja, ki že skoraj 30 let uspešno deluje v državah kot Francija, Portugalska, Švica, Hrvaška, Nizozemska, Češka, Kitajska, Slovenija in drugje.

Prva slika: Pot

Potovali smo z avtobusom do Trsta in od tam z vlakom do Firenc. Ni bila ravno Frecciarosso, znana italijanska rdeča puščica, ki doseže 300 km/h in več, a bilo je udobno in prijetno potovanje. Na peturni poti smo pridelali le dvominutno zamudo. Na pot na drugi koncert v Arezzu smo ponovno sedli v sedeže medkrajevnega vlaka. Čas za pogled v prostrano daljavo Toskane, izmenjavo osebnega doživljanja ali preprosto odmik v svoj svet. Glede števila, koliko dnevnih korakov smo naredili, si še vedno nismo enotni. Je kakšna od nas stopila na skrivnostne stranpoti ali smo si nabrale več korakov zaradi dodatnih vaj topotanja z nogami pri Solbici, zakaj so nam pametne naprave kazale takšne razlike, kdo bi vedel?

Druga slika: Koncerti

Peli smo na treh koncertih. Vsak nam bo ostal v svojstvenem spominu. Prvi, v Firencah, po brezčasni energiji molitvene kapele San Niccolo del Ceppo s čudovitimi oltarnimi in stropnimi freskami iz življenja sv. Nikolaja. Spoznali smo zbor iz juga Francije, Florentina, s katerim smo se družili vse tri dni. Izstopal je z izborom renesančnih melodij, temu prikladnih oblačil in instrumentov harfe in mandoline. V večer nas je uvedel lokalni zbor. Drugi, v Arezzu, v srednjeveški opatiji Badia delle Sante Flora e Lucilla, bo še dolgo odzvanjal v srcih po svoji magični akustiki, najlepše sozvočje je bilo morda ujeti najbolje z mesta, kjer si iluzorno zagledal kupolo, čeravno samo naslikano v 2D. Čudež umetnika. V garderobi, kot nam jo je nudila tamkajšnja zakristija, je naš elegantni črni outfit  izpadel še veličastneje. Že rahlo utrujeni smo naslednji dan vstopili v eno najstarejših cerkva v Firencah, Santa Maria Maggiore iz 8.st., na prizorišče našega zadnjega koncerta. Kot bi ime narekovalo, nas je čakal vrhunec. Najštevilčnejši obisk, najboljša sinergija med zbori. Standardni zasedbi se je tokrat pridružil še italijanski ženski zbor Mentura Vocal Ensemble, ki je navdušil s svojo mladostjo. Spontano je ob slovesu vzniknila ideja, da smo skupaj zapeli Bring me Little Water, Silvy. Čudovit spomin.

Tretja slika: Programski list

Mojstrsko premišljen izbor našega zborovodje je zadostil kriterijem organizatorja, zagotovo pa še toliko bolj željnim ušesom poslušalcev, ki so nas nagradili z bučnimi aplavzi, zadnji dan celo stoječim. Predstavili smo po 35 minut programa, 13 pesmi, med drugim sakralne kot Psalm 116, Laudate Dominum, omnes gentes Ambroža Čopija, Trevorjevo O Salutaris Hostia, Močnikovo priredbo molitve Angelček varuh moj, malo manj klasične Amazing Grace, Babylon´s Fallin´ in tradicionalno An Irish Blessing. Verjamem, da so s svojo ljudsko noto mednarodni publiki na poseben način odzvenele Bon šla na goro, Igraj kolce, Visoka je gora in Čopijeva istrska ljudska La c´e il mio amor. Ob Volkovi Solbici so se zazibali in igrivo iskali korak z  nami tudi v publiki.

Četrta slika: Paleta kulture, zgodovine in geografije z meteorologijo

»Vreme se je pa nardil´, a ne?« In res se je. Koža je vpijala prepotrebni D vitamin, medtem ko smo hitele, da bi med nastopi in tonskimi vajami ujele utrip mesta svetovne dediščine UNESCA, prestolnice Toskane. Zlile smo se z množicami vtisov željnih turistov na kamnitem lepotcu Ponte Vecchio nad lenobno reko Arno, kjer smo zaradi v nebo letečih cen denarnice kar zaklenile in si nabavile droben spominček raje kje drugje, se čudile nad krepko roko Michelangelovega Davida in že skoraj udomačile katedralo Santa Maria del Fiore, saj nas je koncertna pot vodila ravno tam. Čeprav na kratko, smo zaslutile ozadje imena mesta, ki nam govori o cvetočem blagostanju.

Peta slika: Trenutki tudi za bon gusto

Pizze, bruskete, testenine raznih oblik in omak, nepogrešljiva lazanja, tudi kaj bolj zvenečega, kot na primer Peposo dell´impruneta, bogato poprana govedina, pripravljena v Chianti vinu, se je znašlo na naših krožnikih. Dve večerji sta bili v organizaciji Choral Events in v druženju s pevci iz Francije. Po kozarčku vina je celo francoščina ali italijanščina bolj stekla. Za sladokusce pa še tradicionalni tiramisu in profiterole s čokoladnim prelivom. Njamsi! Čez dan  v znamenju Cashove pesmi esspreso, ali taisti popackan macchiato, pivo Moretti na Piazza Grande v Arezzu, kjer smo naleteli na samega the Ambroža Čopija. Neprecenljivo!

Šesta slika: Prostočasni smeh

Domov smo se vrnile vsaj pol zdrave, če gre verjeti pregovoru, saj smo proizvedle morfinov dobrega počutja na zalogo. Ko je bilo morebiti komu naokoli našega smeha že rahlo dovolj, smo brez sramu zagotavljale, da krepimo prepono. Rodilo se je nekaj novih dobrih internih dovtipov, ki bodo zdravili tudi naš jutri.

Znamka in žig:

Znamka je grb mesta v obliki cveta, tudi zaščitni znak nogometnega kluba Fiorentina. V žigu se od nekje prikradejo števila 24/7, 6, 7 in skrivnostna koda 942, zaradi njih smo se večkrat pošteno nasmejale. Med pevkami je kar nekaj učiteljic, tudi matematičark, še kakšna ekonomistka ne manjka in brez numeroloških vložkov pač ne gre.

Najdragocenejši žig je v potrditev prispeval naš zborovodja Fernando, ko nas je ob zaključku poti pohvalil in se izrazil povsem v svojem slogu, rekoč, da so se naši koncerti po kvaliteti stopnjevali v crescendu.

Pozdrav na drugi strani razglednice:

Prisrčen pevski pozdrav iz sončnih Firenc, vaš ŽPZ Biser! Se vidimo kmalu na reviji, zaključnem koncertu ali na večeru ob lipi. Spremljajte nas!

Besedilo zapisala: Marija Ogorevc Koščić, ŽPZ Biser

Foto: arhiv ŽPZ Biser