Pevke ženskega zbora Biser pod vodstvom Fernanda Mejíasa smo v DSO Grosuplje 28. januarja zvečer izvedle božični program za stanovalce. Avtorica članka sem v DSO zaposlena v kadrovski službi in v čast mi je, da zbor Biser, v katerem tudi pojem, lahko nastopa prav tukaj.

Ker smo že pošteno zakorakali v leto 2026, bralcu nekako ne godi več brati o božičnih programih - ta del leta smo, tako kot dekoracijo, pospravili v poseben predal. Sedaj polni novih načrtov zremo v prihodnost. A prihodnost se vedno začne v sedanjem trenutku in pevkam se zdi, da se v Domu čas ustavi, pa naj pojemo karkoli.

Dan kasneje sedim v domskem lokalčku: na kavico sem povabila tri stanovalce, ki sem jih danes srečala na hodniku in so bili včeraj med občinstvom. G. Janez Kastelic pove, da ga Sveta noč spominja na mamo, ki je zelo lepo pela. Sam igra harmoniko, v Domu sebi in stanovalcem krajša čas s pesmijo. »V enem tednu sem pokvaril orglice, ko sem bil otrok«, pove v smehu, »ker sem toliko igral.« Željo, da bi igral harmoniko, je imel v mladosti tudi g. Martin Häuschen, ko si jo je lahko privoščil, pa želje ni bilo več. O koncertu pove, da se je čutila usklajenost med pevkami: »Bilo je enkratno.« Tudi ga. Julija Strnad pohvali koncert: »Pomaga mi pri razpoloženju, vse je bilo zelo lepo.«

Naše pesmi so ravno toliko ljudske, da zlahka vzpostavimo stik s publiko: le-te živijo v srcih stanovalcev, popeljejo jih v otroštvo, mladost, in še na tako odsotnem obrazu oživijo čustva. Pevke se med petjem spopadamo same s seboj, priznam. Kako ostati profesionalen in zapeti najboljše možno, če te v publiki gospod spominja na pokojnega očeta. Če gospa, ki je videti odmaknjena, nenadoma pritegne s petjem - njeno telo na vozičku, njeno srce pa svobodno poje z nami in je tistem trenutku videti najbolj srečna. Odobravajoče prikimavanje stanovalcev, ki poslušajo sopevko in povezovalko Majo, se z njo strinjajo in polglasno pritrjujejo njenim besedam. Vzpodbujanje, da bi zapele še kaj, da ni dovolj, naj ostanemo … In potem jim uresničimo željo. Zapojemo zadnjo pesem, zborovodja se obrne k stanovalcem in jim dirigira, oni pojejo z nami in dirigirajo nazaj, občutja sreče in izpolnjenosti preplavijo naša srca.

Ob tej priložnosti se v imenu zbora zahvaljujem direktorici, Metki Velepec Šajn, ki nam omogoči vaje, delovni terapevtki, sodelavki Evi Kovačič, ki dogodek organizira, ter zaposlenim v kuhinji, ki nas ob nastopih pogostijo. Ob tem bi rada še posebej izpostavila osebje iz oddelka, ki stanovalce lepo uredi, pripelje na koncert, s tem pa njim in nam omogoči nepozaben večer.

Ne vem, če smo kdaj tako veseli stoječih ovacij poslušalcev, ki zberejo vse moči, da nam z gesto pokažejo, kako nas cenijo. Nekoč sem zapisala verz: »Zbori smo le na videz predani odrom in oltarjem / v resnici nas je strah samote in teme.« Brez publike nas ni, smo sami sebi v namen, umetnost, ki se dogaja za zaprtimi vrati. Je to sploh umetnost?

Ta članek posvečam vam, dragi stanovalci DSO Grosuplje, ki ste najbolj hvaležno občinstvo na svetu. Hvala, da z vami obstajamo na tako poseben način.

Zapisala: Andreja Borščak

Foto: arhiv DSO Grosuplje