Grad Vurberk je eden tistih slovenskih gradov, katerih gradnji in opremi so umetnostni zgodovinarji in zgodovinarji posvetili veliko pozornosti. Zanimanje za vurberški grad ni presenetljivo, saj daje za slovenske razmere v veliki meri ohranjena grajska oprema iz 17. stoletja odlične možnosti za študij plemiške bivalne kulture. Čeprav je grad v razvalinah, se je ohranilo veliko njegove opreme, saj jo je dal Jožef grof Herberstein, tedanji lastnik vurberškega in ptujskega gradu, leta 1907 prepeljati na ptujski grad. Iz njegove dolge in pestre zgodovine velja omeniti  zanimivost, da je bil grad v 17. stoletju spremenjen v  lovsko postojanko in bobrišče pod Vurbergom je bilo največja kolonija bobrov na ozemlju današnje Slovenije. Rokavi reke Drave so ustvarili poplavne loke, v katerih so se poleg bobrov naselile tudi močvirske ptice.

V  ljudskem izročilu se je ohranilo kar nekaj legend in pripovedk, povezanih z utrdbo nad reko Dravo. Najlepše so tiste o Kresniku in njegovih bojih  z velikansko kačo.

Leta 1921 je bil v vurberškem gradu ustanovljen ruski sanatorij, znan tudi v širšem evropskem prostoru. Sanatorij je deloval vse do začetka druge svetovne vojne. 6. junija 1941 so ga Nemci zaprli. Večji del inventarja je bil med zavezniškim bombardiranjem gradu Vurberk februarja 1945 uničen.

Po vojni takratna oblast ni pokazala volje, da bi grad obnovila, čeprav ni bil v celoti uničen, zgorelo je le ostrešje. Okoliški prebivalci so odvažali gradbeni material za obnovo in gradnjo domačij. Le redki so znali ohraniti kakšen detajl in tako se je zgodilo tudi z grbom. Kmet iz Krčevine pri Vurberku je kamen, v katerem je vklesan grb gospodov Stubenberških  z gradu Vurberk odpeljal  na domačijo ter ga vzidal v zunanjo steno gospodarskega poslopja in ga tako ohranil do današnjih dni.

V želji po ohranjanju kulturno zgodovinske dediščine smo člani VS Vuberk, v sodelovanju s člani Turističnega in Gledališkega društva Vurberk ter ob podpori Občine Duplek pripravili junija 2013  6. Srednjeveški dan in tako tudi tej prireditvi pripisali tradicionalnost v mozaiku lepih zgodb, ki jih tkemo v naši občini. 

Jelka Rojko