Ko smo konec poletja obiskali Anico Oblak ob njenem stoprvem rojstnem dnevu, smo vsi ugotavljali, kako hitro je minilo leto. V spominih so oživele slike z njene stoletnice in se povezale z njenim letošnjim rojstnim dnem. Tokrat smo jo ob njenem visokem jubileju na domu obiskali predstavniki občine, KORK, ZB za vrednote NOB, upokojencev in invalidov.

Nasmejana nas je pričakala pred hišo na invalidskem vozičku. Ob naših voščilih je imela za vsakega od nas pripravljen odgovor in ko ji je voščil župan, je poškilila k nama z Ivano in kimajoče modrovala: »Saj sem obljubila, da se čez leto zopet srečamo«. S solzami sreče v očeh se nam je priključila pri mizi pod brajdo, sodelovala v pogovoru, a ko je sonce le premočno pripekalo, se je umaknila v senco.

In kako preživi naša stoletnica Anica dan? Spi dobro, a ko je ura pet, se v ritmu, ki ga je doživljala vse življenje, prebudi. Z njo se prebudijo tudi prve skrbi; bo pravočasno pripravljen zajtrk za zeta Toneta, so se mladi že zbudili za v službo, kdo bo peljal pravnučke v vrtec … Obremenjena s temi skrbmi zbudi hčerko Nado in breme preloži nanjo, sama pa še malo zadremlje. Okoli osme ure pa je čas, da vstane. Pri umivanju in oblačenju ji pomaga hči Nada, sledi pa še obvezno mazanje nog in obraza s kremo. Nato Anica s pomočjo palic odide v kuhinjo za mizo. Tu preživi dopoldne ob zajtrku, nato z zetom Tonetom spijeta kavico in že je tu čas za branje časopisa. Naročena je na Dnevnik, Nedeljca, Dolenjski list, rada pa prebira tudi naš Vrelec. Ko jo vprašam, kaj bere, mi odgovori: »Preberem tisto, kar me zanima. Veš, pa v časopisih tudi lažejo, sem ugotovila. Zanima me vse o Janši in včasih mi gre kar na smeh, kar pišejo o njem, včasih pa moram tudi kaj grdega reči, tako me razjezi«.

In zopet se ob pogledu na uro pojavijo skrbi; kaj bo Nada danes skuhala, kdaj bo začela kuhati … Ko hči pripravlja kosilo, naša stoletnica Anica pomalica domače jabolko, nato pa lupi čebulo, jabolka, ruži fižol …

Ima dober apetit, poje vse, kar Nada skuha, ne sme pa pri kosilu manjkati juha, pa naj bo taka ali drugačna. Kot otrok je imela rada kašo in še sedaj jo ima, pa po fižolu in krompirju rada poseže. Včasih mora biti ob dopoldnevih ali popoldnevih tudi sama. Takrat ima ob sebi telefon in je, kot sem že nekoč zapisala, tudi naša pomožna tajnica. Velikokrat se nasmejemo dogodku, ko se je Jože Lukšič po telefonu prijavil na izlet. Prijavo je sprejela naša stoletnica Anica, potem pa je Jože še enkrat preveril pri Nadi, ali prijava velja. Ko je Anica izvedela, da jo je preverjal, je dejala: »Kaj tale Lukšič misli, da sem tako pozabljiva?« Popoldne preživi ob televiziji. Gleda Kmetijo pa Gostilno išče šefa in Kar bo, pa bo. Redno spremlja poročila in je grozno razočarana nad sodišči.

Letošnji rojstni dan je bil eden najlepših v njenem življenju, mi je povedala. Okrog nje se je zbrala vsa družina, še živeča sestra in nečaki, kar se le redko zgodi. »Ker so hoteli nekaj imeti, sem jim zapela tisto Snoč pa dav, Fantje po polj gredo pa tudi pesmico, ki sem se jo naučila v drugem razredu, sem jim recitirala. Jo bom pa še tebi.

Jelen jelenček pridi na pašo,

boš jedel korenček in pihano kašo.«

Tako preživlja dneve naša Anica in zaželimo ji, naj bo pred njo še veliko takih dni, obenem pa se ji zahvaljujemo  za vso energijo in dobro voljo, ki ju trosi med nas.

HELENA MIŠA KULOVEC, Krajevno združenje ZB za vrednote NOB