Spet se nas je zbralo lepo število. Kot je že v navadi, se je po dobrodošlici starim in seveda novim udeležencev, na železniški postaji predstavil program dneva. Zadovoljni in nasmejan smo se odpeljali z modrim vlakom proti Ljubljani. Vlak za Jesenice nas je že čakal in kar hitro smo presedli.
Izstopili smo na obnovljeni železniški postaji v Radovljici. Pričakal nas je sonček, čeprav napoved ni bila najlepša. Povzpeli smo se po lepo urejenem nadvozu, po ozki ulici, mimo obzidja z edinim ohranjenim jarkom v Sloveniji in prispeli na čudovito staro mestno jedro Radovljice. Sprehodili smo se po tlakovanem Linhartovem trgu, mimo številnih mestnih znamenitosti. Naš cilj je bil obisk Čebelarskega muzeja v Radovljiški graščini.
Ljubezen do čebel in odnos med čebelo in človekom ima na Slovenskem večstoletno in svetovno znano tradicijo. Prišli smo ravno v času, ko je bila že skoraj postavljena stalna razstava in nosi naslov Živeti skupaj . O čebeli in človeku. Uradno odprtje bo 21. maja. V začetku razstave je predstavljena biologija kranjske sivke, čebele, ki navdušuje čebelarje s svojo mirnostjo, prilagodljivostjo ter donosnostjo. V drugem delu se razstava posveti čebelarski preteklosti, razvoju čebelarskega orodja in opreme ter znamenitim poslikanim panjskim končnicam. Ravno te so pritegnile našo posebno pozornost. Panjska končnica je ime za deščico poslikano z različnimi motivi, ki je zapirala čebelji panj. Opazili smo, da so na deščicah največkrat uprizorjeni svetniki, ljudje ali živali. Znanih preko 600 različnih motivov. V približno 150 letih jih je nastalo preko 50.000. Njihov glavni namen je bil panje ločiti med seboj, veljalo pa je tudi, da tiste s svetniškimi motivi varujejo čebele v panju. Zadnji del razstave je namenjen slovenskim čebelarjem in trgovanju. V muzeju so predstavljene tudi obrti povezane s čebelarstvom. Čebelarski muzej so v Radovljiški graščini odprli leta 1959 in je do danes po svojih vsebinah in obsegu edinstven v slovenskem in tudi evropskem prostoru.
Po ogledu muzeja smo si vzeli čas za posedanje, kulinariko in kramljanje, uživali v pogledih in začutili utrip umirjenega mesta.
Ob povratku, na železniški postaji, so nas dosegle prve dežne kaplje in nad Alpami smo lahko opazovali nevihtno meglico, ki se nam je približevala. A vlak je bil hitrejši. Nevihta nas je ujela, ko smo zapuščali vlak v Novem mestu. Tokrat se niti poslovili nismo tako kot je v navadi. Res pa je bil petek in še trinajsti po vrhu. Kljub temu je bil dan čudovit in bo ostal še en kamenček v mozaiku naših potovanj.
Oglejte si več slik našega čudovitega izleta.
Martina Klobučar
