Da so otroci prav vsi pogumni vitezi, so dokazali že prvi dan oratorija, ko so se morali na krstu prebiti skozi deželo kuge in odkriti zdravilo za vstop na oratorij, kjer so se tisti najbolj pogumni že učili novih bansov ter letošnje oratorijske himne. Sledila je dramska igra, v kateri smo animatorji skozi celoten teden predstavljali Ignacijevo življenje od njegovih viteških dni pa vse do ustanovitve jezuitov. 

Katehezam in molitvi v cerkvi, kjer se je vedno ustvarjalo, veliko prepevalo ter spoznavalo vrednote kot so neustrašnost, razločevanje, romanje, šolanje in služenje, so sledile delavnice, ki so bile letos srednjeveško obarvane. Otroci so lahko okraševali mandale in se učili umetnosti inicialk, lahko so pomagali na okoliških kmetijah, se lotili novinarskega dela na časnikarski delavnici, sodelovali na športnih turnirjih, spoznavali dvorne plese in glasbo trubadurjev, najmlajši vitezi pa so se na vsemogočni delavnici posvetili ustvarjanju. 

Delavnicam in kosilu so običajno sledile velike igre, v četrtek pa je dan potekal malce drugače. Po kosilu smo se skupaj odpravili na šolsko igrišče, kjer so nas pričakali čisto pravi vojaki. Pokazali in predstavili so nam svojo opremo, nas po obrazu pobarvali z barvami in nas potem z oklepnikom odpeljali na krajši izlet po Šentjoštu.

Po vročem dnevu so se otroci za nekaj ur odpravili domov, animatorji pa smo medtem pripravili vse za nočno igro v gozdu, kamor so se zvečer odpravili le najpogumnejši. V gozdu so strašile izgubljene duše, čarovnice, zacoprani vitezi in skrivnostne pošasti. Ker smo se iz gozda vrnili pozno, smo nato vsi skupaj prespali v kulturnem domu. 

Palačinkam, ki nam jih starši zadnji dan oratorija že tradicionalno pripravijo za kosilo, je zvečer sledila le še zaključna oratorijska maša in prireditev. Na njej so otroci pokazali, kaj so počeli skozi celoten teden, za zaključek pa so na ves glas zapeli letošnjo himno, s čimer so Ignacijev vzklik Za božjo slavo ponesli tudi preko zidov kulturnega doma. 

Mirjam Tominc, študentsko društvo Silaq