Letošnje praznovanje slovenskega kulturnega praznika je bilo za Polhograjce posebej slovesno. Ne le da so s čudovito peto in govorjeno besedo poskrbeli za bogat kulturni večer, pač pa so s pripovedjo misijonarja Janeza Krmelja, ki je tu na delovnem dopustu, lahko zares občutili, kaj pomeni imeti domovino rad in skrbeti za slovenski jezik, pa čeprav na drugem koncu sveta.
Praznovanje ob njegovem okroglem jubileju, ki je bilo za misijonarja veliko presenečenje, so mu pripravili v okviru župnije Polhov Gradec. Večer je povezoval edinstven radijski voditelj Jure Sešek, ki se je skupaj s slavljencem sprehodil skozi slike njegovega življenja. Skromen in pristen, kakršnega so domačini vajeni, je Janez opazoval slike, prepoznaval obraze, s katerimi se je v življenju srečeval, postregel z nekaj komentarji, predvsem pa se pogosto iskreno nasmejal  sebi in spominom, ki še niso pozabljeni. Obiskovalci pa so spoznali še nekaj drobtinic iz njegovega življenja – kako rad je že kot mlad imel hribe, ki ga še danes spominjajo na domačo vas; kako je prišlo do odločitve, da vstopi v semenišče in kasneje v duhovniški poklic; kakšna so bila leta kaplanovanja v Kamniku in Kranju, kjer je zakrament prvega sv. obhajila med drugim podelil Robertu Kranjcu in podobno. Ko je beseda pošla, je bil čas za nekaj skrbno izbranih pesmi, ki so jih slavljencu zapeli otroški in mladinski pevski zbor Višajčki, Mešani pevski zbor Gregor Rihar ter Malgaški zbor. Prvi so mu voščili vse najboljše, slednji pa mu po malgaškem običaju v dar poklonili riž in kokoš. Voščit so mu prišli tudi prijatelji iz skupine POTA in Misijonskega središča Slovenije. Posebne pozornosti je bil deležen tudi od sosedov iz Sela nad Polhovim Gradcem, ki sta mu poklonila torto, ter od sošolcev iz osnovne šole, od katerih je prejel 60 domačih klobas. Ob tem so se mu zasvetile oči in usta so se mu široko nasmejala, zbrani pa smo lahko občudovali, kaj pomeni takšno darilo človeku, ki živi v družbi ljudi, kjer trpijo vsakodnevno pomanjkanje. Ob njegovem iskrenem navdušenju nad klobasami pa mu je misel hitro zbežala med reveže. "Kako šele bodo klobas veseli moji Malgaši," je dejal.

O tem Rdečem otoku, ki je postal druga domovina Janeza Krmelja, in njegovih prebivalcih je tekla beseda in projekcija slik v drugem delu večera. Ob njih so navzoči spoznali, da Janez z vsakodnevnim branjem brevirja v slovenskem jeziku ohranja svoj materni jezik v srcu in besedi; da se je največ malgaškega jezika naučil prav od otrok; slišali so o mnogih velikih delih, uspehih in malih čudežih, ki jih je na različnih misijonih na Madagaskarju opravil in zgradil (od mnogih cest, mostov, šol, bolnišnic, igrišč do cerkva), seveda ob pomoči in podpori molitve, domačih ter vseh dobrih ljudi, ki s svojimi darovi prispevajo za boljši jutri revnih in ubogih na Madagaskarju.

Vsakomur posebej je bila namenjena ob koncu tudi beseda zahvale, ki jo je povsem iskreno in z veliko hvaležnostjo izrekel Janez Krmelj.

Nadja Prosen Verbič

Foto: npv