Po Planinskem terminološkem slovarju je to "odprtina v steni, grebenu, skozi katero se vidi". Pravzaprav je okno v Grmadi odkrila pozimi leta 2011 Francka Kozjek s sestro. Šli sta po spodnji stezi in v najbolj izpostavljenem skalnatem hrbtu je sonce nekam čudno svetilo. Po brezpotju sta se povzpeli nad stezo do skalovja, ki na tem mestu resnično štrli iz pobočja, in videli sta pravo pravcato okno, resnično ni nič večje od okenske odprtine. Mogoče, da ga je že kdo prej videl, a slišati o njem ni bilo. Tudi poznavalci Grmade o njem niso vedeli. Francka je pričela o tem pripovedovati in v Planinskem vestniku je izšel članek o njem. Okno je od tedaj začelo dobivati obiskovalce od vsepovsod, tudi malo od dlje so prihajali. K njemu se je začela viti skoraj stezica, kamnita seveda. Po vsem tem je primerno, da je ta naravna znamenitost Grmade ujeta v ta priložnostni zapis občinskega časopisa za letošnjo pomlad, ko zaradi nesrečne zimske zmrzali še zmeraj rajši hodimo po poznanih poteh. 

Pa še o imenu našega hribovja. Še se sem pa tja zapiše, da so to Polhograjski dolomiti, čeprav na vseh sodobnih zemljevidih jasno piše, da je to Polhograjsko hribovje (in obenem Polhograjska dolina, ki je dobila tudi potrdilo Komisije za standardizacijo zemljepisnih imen). Italijanski Dolomiti so zaradi vsesplošnih evropskih zbližanj čedalje vabljivejši in včasih je skoraj dvoumno, za katere Dolomite gre. Kdor piše, naj zapiše torej, da je naše hribovje zahodno od Ljubljane Polhograjsko hribovje, in nič drugače.

Milka Bokal