Na sredini slike je namreč fotografija pokojnega Bitenčevega očeta (umrl je leta 1982). Kdaj je doživel vojno vihro, ni natančno znano, po vsej verjetnosti pa se je to zgodilo v času, ki je naveden na sliki. Ta je torej tudi spomin na trpljenje in na moč, s katero je prestal tiste čase. Razporeditev državnikov po sliki je bila zagotovo premišljeno izbrana. Zanimivo je, da ne zavzemajo osrednjega mesta, temveč so simetrično razporejeni ob obeh robovih. Poudarek je na krščanskih simbolih. Križ in Mati Božja sta pač marsikomu dajala moč preživetja. Kot se opazi, se besedilo Spomin na svetovno vojno 1914–1916 dvakrat prelomi – v letnicah in v besedni zvezi.

Štefan Velkavrh, sin udeleženega v vojni, je o sliki leta 2010 povedal: "Zelo je stara, to je spomin na prvo svetovno vojno. Kar jaz vem, je tukaj, na tej steni v kuhinji. Oče je pa tule na sredi, skozi luknjo v papirju se vidi njegova slika. Okrog so vodniki v tistem času. Spodaj je Turk z rdečo kapo, Franc Jožef pa je tam zgoraj. Nihče ne ve, katera sta druga dva. Poleg podob so še zastave držav, zgoraj pa je Marija Pomočnica."

O očetu v prvi svetovni vojni sin pripoveduje tako: "Bil je v Rusiji, Rusi so ga zajeli v Galiciji, potem pa je bil v ujetništvu in je tlako delal pri nekem kmetu. Ves dopoldan ni dobil nič jesti. Kolikokrat je pripovedoval, kako je bil lačen! Šele opoldne je prišel gospodar, da je kaj skuhal. Gnoj so kurili kmetje, da je bil ogenj; niso imel drv, tak mraz je bil. Bila je revščina. Na trg sta šla prodajat z gospodarjem; imeli so buče pa kumare. Cele vozove so jih nabrali."

O državnikih tistega časa pa smo povprašali na Zgodovinski inštitut Vasilija Melika na Znanstvenoraziskovalnem centru Slovenske akademije znanosti in umetnosti (ZRC SAZU). Dr. Miha Preinfalk nam je takoj odgovoril:

"Zelo zanimiv kolaž. Zgoraj levo je nemški cesar Viljem II., zgoraj desno je avstrijski cesar Franc Jožef, levo spodaj je turški sultan Mehmed V., desno spodaj pa bolgarski kralj oziroma car Ferdinand. Slika je stara torej okroglih sto let." Kdo ima zasluge, da se je ohranila? Nedvomno je k temu veliko pripomoglo spoštovanje do staršev, do njihovih življenjskih poti. Pa prav lepa hvala Bitenčevi družini za dovoljenje, da bo ta starožitnost dostopna tudi bralcem Našega časopisa.  

Milka Bokal