V naslednjih nekaj številkah bomo dodobra spoznali življenje in delovanje naših treh župnikov, ki v domači občini skrbijo za duhovno življenje občanov in vernikov. Kot prvi na vrsti se bo predstavil župnik Franc Kadunc iz Šentjošta.

Kdo ste, od kod prihajate in kako dolgo že službujete v naši občini? 
Sem France Kadunc, doma sem iz Grosupljega. Sem prvorojenec; imam tri brate in dve sestri. Tudi en brat je še duhovnik, frančiškan, ena sestra pa je posvečena Bogu. Duhovnik sem postal pred 52 leti in pol; pred štirimi leti in pol pa sem prišel za župnika v Šentjošt in s tem v občino Dobrova-Polhov Gradec.

Kako ste bili sprejeti med krajani? Kaj vam je v naši občini posebej všeč? 
Kako so me sprejeli farani Šentjošta bi morali vprašati njih. Jaz sem vsekakor zadovoljen na tem mestu. Tu vršim poslanstvo, ki mi je zaupano in je v tem, da najprej z zgledom in seveda z besedo pričujem za evangelij. Župljani so zelo aktivni tako na cerkvenem kot tudi na družbenem področju. Po svojih močeh jim pomagam in jih podpiram.

Kaj kot duhovnik počnete v prostem času?
Kar se tiče mojega delovanja izven duhovniške službe rad obiskujem domače, posebno brata duhovnika, ki živi v Mošnjah na Gorenjskem. Vsak teden se srečam tudi z nekaterimi prijatelji duhovniki, kjer se skupaj duhovno poglabljamo in rešujemo težave, ki se pojavljajo v vsakdanjem življenju. Kajti človek je ustvarjen za družinsko življenje in ta srečanja pripomorejo k temu. Veliko hodim peš, tudi zaradi takšnih zdravnikovih navodil. Pa tudi rad berem tako knjige kot tudi periodiko. Če pa se ponudi prilika pa s prijatelji vržem kakšno partijo taroka. Sem pa tudi navdušen nad našimi skakalci in drugimi športniki.

Kaj so posebnosti vaše župnije in kaj vas pri vašem delu najbolj navdihuje?
Vsaka župnija, kjer sem deloval, bil sem na petih različnih, je bila edinstvena. Tudi ta je edinstvena iz več razlogov: oskrbeli so mi zelo prijetno stanovanje na nekdanjem hlevu; poskrbijo za hrano, tako da sem gost skoraj v vsaki hiši in v letu in pol obiščem domala vso župnijo. V velikem številu se udeležujejo verskih obredov in radi pri njih sodelujejo; so izredno radodarni, prijazni in komunikativni, me spoštujejo; vsi otroci hodijo k verouku, skratka čutim, da sem povsod dobrodošel. Zelo zagnani so mladi, ki so povezani v skupino silaq in organizirajo oratorij in razne pobude kot so izmenjava jesenskih poljskih pridelkov, oblačil in druge delavnice za otroke in družine. Veliko dobrega naredi karitas, ki s pomočjo dobrodelnih koncertov poskrbi za ostarele in materialne pomoči potrebne. V župniji delujejo tri zakonske skupine, ki se na srečanjih medsebojno bogatijo in podpirajo. V zadnjem času se zbirajo tudi starejši, tisti, ki so stari nad 70 let, mi jim rečemo »tamodri« in si tem lepšajo svoje tretje življenjsko obdobje.

Kako vidite vlogo Cerkve in župnije v življenju skupnosti? Na kakšne načine ste povezani z dogajanjem v kraju?
Zelo mi je tudi všeč, da je versko in družbeno življenje povezano. Zato rad oznanim in povabim na razne prireditve, ki so koristne za vse, tako za tiste, ki prihajajo k verskim obredom, kot za tiste, ki se jih ne udeležujejo in se jih tudi rad udeležujem, če mi le dopušča čas. V tej simbiozi vidim blagoslov za vse in prijetno prihodnost.

Kako vi doživljate spremembe v sodobni družbi? Katere izzive opažate pri vernikih danes, v primerjavi s preteklostjo? 
Gotovo je, da zgodovina ni dolgočasna. Vedno je nekaj novega v zraku. To opažamo tako v sodobni Cerkvi kot tudi v sodobni družbi. Demokratične spremembe v letih 1990 in naprej so dale nov polet tako Cerkvi kot tudi družbi v kateri živimo. Marsikaj se je spremenilo, recimo to, da je Cerkev vstala iz katakomb, da lahko v družbi govorimo bolj svobodno, da se popravljajo nekatere krivice vernikom, da smemo sploh povedati svoje mnenje. Marsikaj je drugače, boljše, čeprav smo še na poti in ni še videti konca, ki bi zadovoljil vse. To 45 letno nasilje nad kristjani je pustilo hude posledice. Ljudje se še vedno bojijo izpovedati svojo vero, svoje prepričanje, so še v nekem krču. A se stvar popravlja počasi, a vztrajno. In tu je naloga Cerkve in nas duhovnikov. Mnogi so se bali in se morda še bojijo revanšizma predstavnikov Cerkve. To je daleč od božjega načrta. Bog je oče vseh ljudi, vse ima rad, vse vabi, da smo kot družina, ki potuje proti cilju, proti večnemu življenju. Zato je Jezusova Cerkev blizu vsem ljudem, vse spoštuje, tudi njihovo prepričanje; pred njim so vsi enako pomembni ne glede na spol, raso, barvo kože, versko prepričanje. Glede slednjega si želimo, da ne bi delali razlik, oziroma da bi koga poniževali ali izločali zaradi vere. To je moj in seveda tudi verski pogled na prihodnost: že na zemlji skupaj gradimo družbo, ki ima svoj temelj v življenju, ki se bo uresničilo v večnosti, kjer bomo vsi bratje in sestre.

Hvala vam za vse odgovore. 

Naslednjič pa bomo spoznali župnika župnije Dobrova, gospoda Janeza Kvaternika.

Manca Dolinar