Občudovanje lepote narave ji je bilo položeno v zibelko, saj prihaja s kmetije na vrhu vasi Setnik nad Polhovim Gradcem. Tam je že kot otrok redno tekala in lovila šolski avtobus ter bila z naravo in tekom vseskozi povezana. Od domače hiše ji pogled seže daleč, tako kot seže daleč vsakič, ko se človek povzpne na vrh hriba ali gore. In to je ključni razlog, zakaj je po njeno vselej vredno priti na vrh.

Usoden je bil pustni tek

"Začelo se je na pustno nedeljo leta 2000," se spominja svojih tekmovalnih začetkov. "Bila sem pri sestri v Kobaridu in tam je vsako pustno nedeljo tek." Marija je bila že takrat dobra športnica in ena prvih gorskih tekačic pri nas, ampak v tistem trenutku noseča, zato je sestri bolj za hec kot zares dejala, da brez Trobčeve pa v Kobaridu ne morejo biti. In je šla, svoji športni zgodbi naproti. Tekmo je uspešno zaključila. Vselej je bila dobro športno pripravljena, saj je pogosto s sestro trenirala, velikokrat jo je tudi spremljala na tekmah in vselej je bilo treba priti tudi na vrh. Že takrat so se stkala mnoga prijateljstva, spoznala je veliko ljudi in prav ti so tisti, zaradi česar ima gorski tek Urša še rajši. "Gorski tekači smo povezani, kot ena družina," ponosno pove in pojasni, da je nekaj tekmovalnosti, vendar ne rivalstva, "mi bolj tekmujemo s samim sabo, zato rezultat ni najpomembnejši." Ob tem pa doda, da jo žalosti, ko opazuje mlajše tekače, kako so tekmovalne.

"Treniram, ker rada tečem"

Rekreativna gorska tekačica, ki je po izobrazbi univerzitetna diplomirana inženirka zootehnike, opravlja delo profesorice strokovnih predmetov v kmetijski šoli Grm v Novem mestu, zato trenira, kolikor ji čas dopušča. Pred leti se je držala štirih do petih treningov na teden ter tekme, danes pa je vesela, če ji uspe opraviti tri do štiri treninge na teden. "Treniram, ker rada tečem, in na tak način si prepucam glavo," pravi in doda, " aktivnost v naravi mi veliko pomeni, če tega ne bi imela, vprašanje, če bi lahko službene obveznosti uredila, kot jih sicer." Ob tem pa ponovno poudari, da je rezultat na tekmi tako zgolj postransko veselje. Kljub skromnosti se njene vitrine šibijo od vseh pokalov in kolajn, ki se jih je v devetnajstih letih nabralo res veliko. Največ jih je osvojila za kratke in zahtevne gorske teke, tiste do 1 ure, kjer najbolj do izraza pride moč. To so vzponi, kjer na 1 kilometer opraviš 100 metrov višinske razlike ali več. Po njenih izkušnjah so med zahtevnejšimi tek na Ratitovec ali Črno prst, sicer pa se rada udeleži tudi lokalnih tekem. Danes petdesetletna gorska tekačica tekmuje med veterani in zastopa barve Kluba gorskih tekačev Papež, kamor je zaradi licence vključena, na domačih tekmah pa nastopa za Športno društvo Setnik. V vseh teh letih je bila njena edina trenerka njena sestra Marija, ki ji je na začetku kot učiteljica športne vzgoje pisala treninge, kaj kmalu pa se je znašla sama, saj je treba zgolj poslušati svoje telo: "Z leti veliko pridobiš, privzgoji se ti samodisciplina in veš, da lahko pričakuješ, kolikor si vložil." V zadnjih letih posebne izzive vidi v gorskih maratonih in ultra maratonih. Gre za zahtevne teke, kjer tekmuješ štiri ali pet ur oziroma na ultramaratonih opraviš s 100 kilometri ali 100 miljami. Tam je poleg dobre fizične pripravljenosti posebej pomembna psihična priprava. Ravno v tem času se je sogovornica pripravljala na enega težjih – Ultra trail Vipavska dolina, kjer tekmovalec prečka ciljno črto po nekaj več kot 110 kilometrih. Urša tam v slabih 18 urah napornega teka opravi okoli 6000 metrov višinske razlike. "To so teki, ko se ti v glavi dogaja marsikaj, ko se srečuješ s samim seboj. Sprašuješ se, ali boš zmogel ali ne, zato večkrat rečem, da je tudi gorski tekač kot alpinist – ne veš ali boš prišel do vrha."

Bolj kot rezultat ji je pomemben čut za sočloveka

V okviru pokala Primorski gorski teki vsako leto poteka gorski tek na Kokoš. Lani je enemu od mlajših tekačev odpovedalo telo. "Mislim, da je prehitro začel, saj mu je že ob prvem klancu zmanjkalo sape," pripoveduje Urša in pojasni, "pri klancih je tako – če ne začneš z glavo in se prehitro zaženeš, te po nekaj kilometrih popolnoma izčrpa, da še hodiš težko. On pa je še kar naprej vztrajal, dokler ni padel na tla," se spominja. Njegov kolaps sta na tekmi opazila tekača Urša Trobec in Stojan Rodica, ki sta se ustavila, mu nudila pomoč ter ga družno spremljala do cilja, kjer je bil predan v zdravniško oskrbo. "Ko sva prišla, ni nič trzal, imel je pene na ustih in izgledalo je grdo," se spominja. Takrat Urša, kljub temu da je bila  na pol poti k dobremu rezultatu, ni razmišljala, ampak se je odzvala in mu pomagala. "Zanimivo je, da ljudje na takšne reči ne reagirajo. Vidijo, pa nič ne storijo. Meni je bilo samoumevno, da pomagam in človeku dam prednost pred rezultatom." Dejanje so videli in prepoznali pravi ljudje, ki so opravili postopek in podali predlog na komisijo za fair play, ki deluje v okviru olimpijskega komiteja in v Sloveniji pokriva vse športe. Sprva sta nagrado dobila na domačih tleh, zatem pa so njuno dejanje obravnavali še na evropski ravni in tako sta lani konec leta v Bruslju na 24. kongresu Evropskega fair play združenja kot edina Slovenca in edina gorska tekača prejela priznanje za fair play oziroma pošteno igro. "Nagrada mi pomeni veliko, ker so stvar opazili drugi, kot drugo pa mi daje potrditev, da niso le rezultati pomembni, pač pa tudi solidarnost oziroma čut za sočloveka," pove nagrajenka.

Če si v fizični kondiciji, si tudi drugje uspešnejši

Sicer pa ena najboljših gorskih tekačic v Sloveniji spodbuja k teku vsakega izmed nas. Začetnikom svetuje, naj začnejo počasi in kasneje tako razdalje kot hitrost stopnjujejo oziroma povečujejo. "Povečujemo počasi in na način, da nam ni težko, kajti potem šele začneš uživati in le tako lahko postaneš vztrajen in tek zares vzljubiš," pravi in nadaljuje, "če tečete in ste v fizični kondiciji, vam bo vse lažje, tudi na drugih področjih boste zaradi teka uspešnejši." Tako se glasi obljuba izkušene tekačice in morda je vredno poskusiti. Vendar ne jutri, začeti moramo danes.

Nadja Prosen Verbič