Mnogi vojaki se iz vojne niso nikoli vrnili, zato so se po župnijah pogosto odločili postaviti spominska obeležja padlim vojakom, saj jih je bila večina pokopanih daleč stran od doma. Na Dobrovi so tako leta 1928, ob 10. obletnici ujedinjenja (združitve južnih Slovanov v novo državo leta 1918), na pokopališču pred župnijsko cerkvijo postavili spomenik žrtvam svetovne vojne v dobrovski župniji. Spomenik je izdelalo kamnoseško podjetje Alojza Vodnika iz Ljubljane.

Na kamnitem podstavku stoji na sredini napisna plošča v obliki križa, z reliefom mrtvega vojaka na vrhu, pod njim pa se začenja seznam padlih vojakov, ki je urejen po krajih dobrovske župnije in obsega 83 imen. Pod križem je simbolna večna luč, ki naj sveti vsem padlim vojakom. Osrednji del spomenika oklepata dve nižji napisni plošči, ki se na vrhu zaključujeta s kroglo; na levi krogli je zabeležena letnica začetka, na desni pa letnica konca svetovne vojne, za katero si verjetno nihče ni mislil, da se bo v še grozljivejši podobi ponovila že čez dobri dve desetletji.

Na predvečer odkritja spomenika so po dobrovski fari pol ure zvonili vsi zvonovi. Odkritje spomenika je potekalo na nedeljo, 2. decembra 1928. Začelo se je z božjo službo, nadaljevalo pa z blagoslovitvijo spomenika, nagovorom nekdanjega vojnega kurata Franca Bonača ter kulturnim programom. Popoldne je bila v društvenem domu še igra, s katero so zbirali sredstva za financiranje postavitve spomenika.

V marsikaterem domu še hranijo predmete, ki so jih njihovi predniki − vojaki prinesli iz velike vojne, stare razglednice, pisma, ki pripovedujejo o njihovih usodah. Predmete Jakoba Preka s Šujice, vojaka, člana 7. lovskega bataljona, so njegovi sorodniki skrbno (ob)varovali do današnjih dni. Rojen je bil leta 1883 na Šujici, pri 25 letih se je poročil z Marijo Oven iz sosednjega Gabrja, s katero sta imela pred vojno tri in po vojni še dva otroka. Zanimiva je fotografija družine, ki so mu jo kot razglednico na fronto poslali žena in otroci. Na zadnjo stran so zapisali: "Ljubi naš ata! Najlepše pozdrave vam pošiljamo v daljne kraje, da se že vi kaj kmalu z nami združite. Z vljudnim spoštovanjem Vas pozdravlja cela naša družina.« Očitno jo je Jakob skrbno hranil in po koncu vojne prinesel s seboj domov. Ohranjenih je več njegovih vojaških odlikovanj − tri medalje za hrabrost ter Karlov četni križ.

Čeprav živih prič prve svetovne vojne praktično ni več, njihove zgodbe še živijo in se prenašajo iz roda v rod. Velika vojna je namreč zaznamovala tok življenja, ne samo vojakov, temveč tudi vseh, ki so ostali doma in čakali vesti o svojih sinovih, bratih, možeh, očetih, ki so bili boje nekje tam, daleč stran, in sanjali o ponovnem snidenju z domačimi ...

Maja Zupančič