Miha, rodil si se kot drugi otrok očetu Pavletu in mami Andreji. Otroštvo si preživljal na samotni kmetiji na Črnem Vrhu nad Polhovim Gradcem, kjer si zganjal norčije s svojim bratom Danielom in užival v naravi ter družbi živali. Ko si štel 7 let, si začel obiskovati osnovno šolo na Črnem Vrhu, zaključil pa si jo v Polhovem Gradcu. V šoli s teboj niso imeli nobenih težav, saj si bil miren učenec, ki je spoštoval učitelje, med odmori pa si bil živahen in razigran. Z veseljem si sodeloval pri različnih športnih aktivnostih. Na Črnem vrhu si obiskoval verouk in vsa leta ministriral.
Po končani osnovni šoli si se vpisal na srednjo poklicno in strokovno šolo v Bežigradu, kjer si se izučil za avtoserviserja. Že med šolskimi počitnicami si si služil denar z delom pri Marku Rusu, po zaključku srednje šole pa si se odločil, da se tako kot oče in brat tudi ti zaposliš pri njem. Opravljal si poklic tesarja, torej si sodeloval pri izdelavi in postavljanju lesenih strešnih konstrukcij. Pri delu si bil natančen, nisi se bal višine, zato si ničkolikokrat opravljal delo na najvišjih in najbolj nevarnih delih strehe. Prav tako si bil zelo močan, zato si bil vedno zraven, ko je bilo treba dvigniti kaj težkega. Z veseljem si opravljal tudi delo z viličarjem. Ker so te že od nekdaj zanimali kamioni, si izrazil željo, da bi naredil izpit, da bi ga lahko tudi ti vozil in uporabljal pri delu. Tako kot vse, česar si se lotil, ti je tudi to uspelo – postal si voznik kamiona.
Kot otrok in najstnik si se rad vozil z motorjem. Prav tako so te zanimali avtomobili. Že zelo zgodaj, preden si naredil vozniški izpit, si si ga kupil. Tvoja velika ljubezen so bili tudi športni avtomobili. Srce ti je zaigralo vedno, ko si pohodil stopalko za plin ter zaslišal glas športnega izpuha.
Bil si dobrega srca, pošten in vedno si rad priskočil na pomoč. Doma si poprijel za vsa kmečka opravila. Kadar si imel čas, pa si tudi kaj skuhal in pospravil po hiši. Bil si zelo redoljuben.
Leta 2015 se je zgodila nesreča, v kateri je za vedno odšel tvoj edini brat, zaveznik in sodelavec Daniel. Izguba te je zelo prizadela. Moč in voljo po izgubi si vedno znova našel in črpal tudi iz ljubezni do Danielovih hčerk, svojih nečakinj – Sandre in Rebeke. Imel si ju neskončno rad, prav tako kot oni dve tebe.
Lanskega septembra si praznoval okroglo obletnico – 30 let, slaba dva meseca za tem pa si zbolel. Diagnosticirali so ti raka. Bolezni se nisi ustrašil – verjel si, da bo tvoje mlado telo raka premagalo in živelo naprej. Kljub borbenosti, pozitivni energiji in veri v dejstvo, da boš bolezen premagal, se je rak širil po tvojem telesu. Ko si bil v bolnišnici in se s pomočjo zdravniškega osebja boril, si ostal nasmejan, dobrovoljen in optimističen. Rad si poklical prijatelje in domače ter bil vesel vsakega telefonskega klica, ko nas je vse skrbelo, kako si in kako ti gre. Z veseljem si kramljal po telefonu, se pohecal in si tako krajšal čas ter ostal na tekočem z dogajanjem v tvojem domačem kraju. To ti je dajalo moč in upanje, da se boš kmalu pozdravil in se vrnil domov, kjer bi si nabral moči za skrb za domačo kmetijo in vrnitev v službo. Večkrat si se po telefonu slišal tudi s Sandro in Rebeko, ki sta komaj čakali, da prideš za kakšen dan domov. Takrat sta prišli na obisk, skupaj ste šli na sprehod, se igrali ... Ko je tvoje telo potrebovalo počitek, sta razumeli in te pustili, da si se ulegel ter spočil.
Prejšnji teden si prišel domov, saj so zdravniki ugotovili, da so naredili vse, kar je bilo v njihovi moči. Napovedali so ti le še en mesec življenja. Mnogi smo verjeli, da se bo zgodil čudež in boš vseeno zmagal. Tvoji najbližji smo še naprej hodili v cerkev, kjer smo molili za tvoje zdravje in prosili, naj te bolezen ne premaga. Nekaj dni pred smrtjo sta se z očetom skupaj odpravila na tvoj zadnji izlet proti Črnemu Vrhu. Po dolgem času si se spet usedel za volan svojega audija in odpeljala sta se.
V sredo pa nas je pretresla novica. Odšel si. Tvoje telo ni več zmoglo in se je vdalo. Še lansko leto si za veliko noč nosil bander, tako kot si to počel vsa leta, odkar si zaključil osnovno šolo, letos pa te ni več med nami. Odšel si v nebesa in po toliko letih objel brata Daniela. Povedal si mu, da ga vsi pogrešamo in kakšni veliki in odrasli punci sta že postali njegovi Sandra in Rebeka. Sedaj nas bosta od tam skupaj pazila in nadoknadila vse, za kar sta bila prikrajšana v letih, ko sta bila ločena.
Miha, za vedno boš ostal v naših srcih in pogrešali te bomo. Verjamemo in upamo, da se nekoč zopet srečamo.
Vsi domači
