Še pred leti je bila zgodba kmečkega psa, privezanega na kratko verigo, nekaj običajnega, mestnih psov ob nogah sprehajalcev pa je bilo bore malo. Danes je slika obratna. Nov način življenja, ki ljudi vse bolj utesnjuje, pospešen tempo in hlastanje za dobrinami so v ljudeh prebudili nujo po iskanju stika z naravo. Ena od oblik je tudi lastništvo psa.
Psi imajo kljub dolgi zgodovini udomačitve še vedno svoje naravne nagone. In prav je tako. Vendar jih je človek v tej zgodovini priredil svojim potrebam in vzrejal pasme, ki so imele določene namene. Nekatere pasme so služile za čuvanje živine, druge za vleko mlekarskih in mesarskih vozičkov, spet tretje za iztrebljanje malih škodljivcev, obrambo, boj in lov, pa tudi za tako imenovane službene namene. Le malo je pasem, namenjenih zgolj ljubkovanju in poležavanju po kavčih, ki jih je ustvarila aristokracija. Seveda se ves čas pojavljajo tudi mešančki, ki bolj ali manj prevzemajo lastnosti svojih staršev.
Težava, ki se pojavlja dandanašnji, je ta, da določen, vse širši krog lastnikov ne upošteva pasemskih lastnosti psov in svoje štirinožne spremljevalce izbira na podlagi nerealnih želja in všečnosti, manj pa razmišljajo o tem, kako se bo pes v danem okolju počutil. Ali bo lahko izživel svojo pasjo dušo ali pa bosta skupaj z lastnikom na silo iskala oblike sprostitve, ki ne spadajo v okolje, v katerem bivata. Vodoljubnemu psu ne omogočiti čofotanja in plavanja, vlečnega psa mučiti po največjih vročinah, lovskemu psu ne dovoliti slediti dišečih sledi divjadi in športnemu ne privoščiti rednih treningov agilityja ali kaj podobnega, verjetno ni prava rešitev.
A takih nepravih rešitev pri sprehajalcih opazimo nešteto. In ravno ti sprehajalci psov, predvsem tisti, ki svojim psom ne ponudijo (dovolj pogosto) druge oblike rekreacije, imajo običajno največ težav z okoljem in souporabniki prostora.
Pes ima gromozansko željo ustreči lastniku. Seveda če je ta lastnik tudi vodja tropa, najsi bo ta sestavljen samo iz njiju dveh ali pa gre za številčnejši trop. Dober vodnik je sposoben v urbanem okolju ob motnjah prometa voditi nekaj deset psov peš, s konja ali kolesa, da tečejo za njim in ne predstavljajo nobene motnje za druge, prav tako so povsem vodljivi tudi v naravi. Slabi vodniki pa niso sposobni voditi enega samega, četudi majhnega psička.
Bral sem članek dekleta, ki pravi, da ljubi psa, ker ji ni nikoli do konca podrejen, in da psa usmerjajo nagoni drugače kot pamet človeka. Pa bi morala pomisliti, da imamo lastniki psov glavo ne samo za nošenje klobukov, temveč zato, da pamet v njej uporabimo in se znamo prilagoditi in usmerjati pasje nagone. Kako to znati, pa nam pove kopica literature in množica pasjih šol. Seveda pa je treba znati izbrati pravo in ne kakšno, ki jo vodijo ljudje, katerim predstavljajo psi le bitja za crkljanje ali izživljanje, sami pa ne poznajo odgovornega vodenja psov.
Prosto spuščanje psov po mestu, poljih, travnikih in gozdu zagotovo ne spada v poglavje odgovornega vodenja psov. Odgovorno ni ne do psa, še manj do drugih uporabnikov prostora, predvsem pa ne do živali, ki jim to okolje predstavlja dom. Obnašanje vodnikov in njihovih psov v naseljih natančno urejajo predpisi, v naravnem okolju pa marsikateri lastnik psa misli, da ti ne veljajo več. Zelo sebično obnašanje. Podobno kot obnašanje gobarjev, ko ob prvem vzniklem jurčku napadejo goščave in z brskanjem in vpitjem preženejo vse, kar je živega, da v paniki išče novih zavetij, tam pa žival spet prežene nov gobar, običajno že pred svitom, in povrhu še spuščen pes, naj bo last sprehajalca ali pa nemarnega lastnika, ki ga zvečer spusti z verige, da "se zlavfa".
Običajno očitki lastnikov psov, ki opravičujejo neodgovorno vodenje psa, letijo na kmete, lastnike površin in lovce, ki upravljajo z divjadjo. Na druge naravovarstvenike, recimo ornitologe, se prav na glas ne hudujejo, čeprav ne verjamem, da ti z veseljem gledajo, ko jim psi šarijo po gnezdiščih ali preganjajo ptice pri počitku. Kot da ne bi imele prostoživeče živali dovolj naravnih sovražnikov v že tako preveč utesnjenem prostoru.
Kmetje naj bi nepravilno ravnali z zemljo, lovci pa naj bi divjad plašili s pobijanjem in pokanjem. Naj to razumem, da če nekdo po našem mnenju dela napačno, lahko napake počnemo tudi mi? Če kmet ne obdeluje polja, kot si zamišljamo mi, naj mu površine ponečedi še naš pes in mogoče še tja zanese jajčeca pasje trakulje, kot je bil primer pred leti, ko se je na Polhograjski Grmadi zaradi psov pohodnikov s pasjo trakuljo okužila populacija gamsov? Če ne poznamo vloge lovcev in njihovega vpliva na populacije divjadi, naj sedaj brejo srno preganja še naš pes ali pa uniči še komaj poleženega mladiča? Ko bo požrl zajčjega mladiča, bomo, če to sploh opazimo, prepričani, da je pojedel miško, in vse bo v redu?
Nimam navade kritizirati stvari, ki jih ne poznam. A za kinologijo mislim, da se vsaj toliko spoznam nanjo, da se kot dolgoletni vodnik in lastnik psov zavedam odgovornosti, ki jih lastništvo psa prinaša. Do psa in drugih. Samo eno ne gre!
Tudi ne bi rad, da ta kritika leti na odgovorne vodnike psov. Pa saj ti sami vedo, kako je treba. Zato pa jih videvam na tečajih in na terenu. Z veseljem se pogovorim z vodnikom psa, kadar se vidi, da se oba odgovorno obnašata do okolice. Kinologi radi debatiramo in sprašujemo o psih. In lepo se po pogovoru poslovimo in gremo svojo pot. In nikoli nikomur nisem rekel, da mora biti pes v naravnem okolju na vrvici, če je vodljiv in se od lastnika ne oddaljuje. Vsakogar pa prijazno opomnim na obnašanje do divjadi in na to, da nekateri, sicer redki posamezniki med lovci znajo reagirati prepotentno in nezakonito. Takim seveda ni mesta v organizaciji, ki ima orožje! Običajno taki nimajo svojih psov, razen kakšnega verigarja, in zaslužijo obsojanje. Neupravičeno pa je pavšalno obsojanje lovcev vsepovprek, kot se rado dogaja!
Resda naša zakonodaja zaenkrat in k sreči še dovoljuje proste sprehode v naravi. A taista zakonodaja, če že zdrava pamet in obzirnost ne, zapoveduje, da se ne sme delati škode na pridelku in v naravi. In pridelek je tudi trava na travniku, ki jo na sprehodih pohodimo, tudi pridelki na polju, ki jih psi, ko se povaljajo v igri, polomijo. Zato in zaradi iztrebkov, ki jih psi po nekaj minutah letanja pustijo na kmetijski površini, kmetje običajno negodujejo nad sprehajalci psov. Pa zaradi posameznih ni razloga za hudovanje. Ko to postane običaj skupine, ki redno zlorablja področje, bo pa malokateri kmet ostal mirne krvi. In ko se ta razvada preseli še na področje divjadi, bodo tudi lovci upravičeno razburjeni.
Kot vodnik lovskih psov, da, lovec sem, kar povem s ponosom, se vedno oziram na letni čas in vremenske okoliščine, ko na lovu uporabljam svoje pse. V globlji snežni odeji in v času poleganj mladičev noben pes ne sme prosto letati po lovišču! Tudi sicer so sprčeni le takrat, ko opravljajo svojo nalogo, za katero so izšolani in imajo opravljene izpite. Pravilno vzgojen lovski pes ne preganja divjadi kar tako, temveč načrtno lovi samo tisto divjad, za katero je izučen, z namenom, da jo lovec upleni. Pleni pa zato in toliko, kolikor mu država, torej vsi mi, naložimo, da je treba. Tu le še pojasnilo, da ob pravilnem ravnanju lovca divjad strel doživlja kot naravni pojav, grom, in ga ne povezuje s človekom.
Čim lovski pes ni na delu, mora biti ravno tako pod nadzorom. Moji so oprčeni, sprostitvene aktivnosti pa izvajamo nadzorovano na pokošenem travniku ali dvorišču. In tudi te aktivnosti potekajo delovno. Aportiranje, izvajanje vaj poslušnosti, nagrajevanje z vodeno igro in priboljški so minimalne aktivnosti, ki jih mora vsak vodnik psa izvajati redno, da sprosti nakopičeno energijo pravilno hranjenega psa. In psi v tem uživajo.
V kolikor psom ne privoščimo teh aktivnosti in se omejimo le na crkljanje in sprehode, na katerih jih izpuščamo, je velika verjetnost, da bo pes sproščal svojo energijo in nagon na krajših ali daljših pobegih in norenju tam, kjer drugim upravičeno ne bo povšeči. Tu različna stališča sprehajalcev psov nimajo teže. Svoboda se neha tam, kjer posega v svobodo drugega. Če za tem stojijo še predpisi in zdrava pamet, izgovorov za prosto spuščanje psov več ni!
Danes obstaja nešteto oblik pasjih športov, v katerih se psi z vodniki lahko sproščajo, se družijo in učijo. Le malo volje potrebujemo, treba se je dogovoriti za prostor in se organizirati. S kulturnimi kužki pod ustreznim nadzorom vodnikov tudi skupni sprehodi v naravnem okolju ne bodo problem.
Marijan Likar, Lovska družina Dobrova
