Življenje v kameni dobi (domišljijski spis)

Zjutraj sem se zbudila in odšla v kopalnico. Naenkrat me je nekaj potegnilo v ogledalo.

Na drugi strani je bil čisto drugačen svet. Tam so bili šotori, skalni previsi, orodja, orožja, igle, puščice … Odšla sem do bližnje jame, ki je bila zelo velika. V njej je bilo nekaj avstralopitekov, ki so sedeli ob ognju, nekateri so plesali, drugi pa se sporazumevali s čudnimi vzkliki.

Na stenah sem opazila čudovite slike živali. Nekaj časa sem jih opazovala, kasneje pa se pridružila avstralopitekom. K sreči sem se lahko sporazumevala z njimi, saj sem razumela njihovo govorico. Kmalu smo zaspali, ogenj pa je prasketal vse do jutra. Zjutraj so se kmalu zbudili in spustili otroke igrat, oni pa so se pripravljali na lov. Zatem pa so otroci kričeče in prestrašeno pritekli nazaj in povedali, da so videli mamuta. Tedaj so zbudili še mene in mi povedali, kaj se je zgodilo, jaz pa sem se pripravila. V roke smo prijeli sulice in se odpravili na lov za mamutom. Ko smo ga opazili, smo se počasi, neopazno odplazili do njega ter ga napadli. Mamut se je zgrudil, mi pa smo ga odvlekli do jame. Tam smo ga razkosali, meso pojedli, iz kože pa smo s pestnjaki in iglami naredili veliko krzno za šotor. Pogledala sem na uro ter videla, da sem zamudila že celo leto.

Zaželela sem si, da bi bila doma, in se skozi portal vrnila domov. Vse je bilo enako, v tem času tu pa me ni bilo le eno minuto. Vsem sem povedala, kaj se je zgodilo, in o tem napisala knjigo z naslovom Kamena doba – tako so nastali paleolitik, mezolitik in neolitik.

Sara Dobnikar, 7. b

Ekskurzija na Kras

V sredo, 25. 9. 2013, smo se učenci 9. razreda odpravili na ekskurzijo na Kras. Ob 8. uri smo se odpravili izpred avtobusne postaje proti Krasu. Ob pol devetih smo prispeli, pomalicali, nato pa si šli ogledat Škocjanske jame. Ko smo stopili noter, je bilo zelo temno. Hodili smo po stezah in poslušali vodiča, ki nam je razlagal o znamenitostih jame in kaj se je dogajalo v času od začetka delovanja Škocjanskih jam pa do danes. Po ogledu jam smo z vodičko odšli na učno pot. Po poti smo reševali naloge, ki smo jih dobili, saj smo jih morali oddati učiteljici geografije. Po končani učni poti smo odšli do našega avtobusa, ki nas je odpeljal nedaleč stran do najstarejše znane pršutarne Lokev. Tam smo se morali obleči v halje, ker smo si odšli ogledat, kako izdelujejo pršut. Ko smo prišli v prostor, kjer se je pršut sušil, nam je neki mož predaval, kako poteka izdelava. Ko smo končali z ogledom, smo odšli v bližnjo sobo. Imeli smo majhno degustacijo in si ogledali kratek filmček o Krasu. Kmalu zatem smo odšli domov. Bilo mi je zelo zabavno in všeč, zato verjamem, da tega dne ne bom nikoli pozabila.

Rebeka Peternelj, 9. b

Jaz pa pojdem po Dolenjski …

25. 9. 2013 zjutraj smo se odpravili na ekskurzijo na Dolenjsko. Ob 8.00 smo se odpeljali z avtobusne postaje v Polhovem Gradcu. Vsi smo bili dobre volje. Z avtobusom smo se peljali mimo Ljubanskega barja ter skozi Ljubljano in Ivančno Gorico. Kmalu smo prispeli h gradu Bogenšperk, kjer smo si ogledali grad. Prijazen vodič nam je razkazoval orodje, orožje, oblačila ter ostanke živali in dela Janeza Vajkarda Valvazorja, ki je živel v tem gradu. Po ogledu smo malicali.

Po malici smo se odpeljali do izvira reke Krke ter se sprehodili po Krški jami. V jami je bilo veliko zanimivih stvari, ki so bile všeč vsem. Nato pa smo se odpeljali proti Novemu mestu, kjer smo šli na Rudolfov splav, kjer smo jedli pico in pili vodo. Slišali smo veliko zabavnih šal in melodij. Na koncu pa smo imeli kviz.

Potem smo se odpeljali domov s prelepimi vtisi.
Nika Živič, 7. b

Predsednik Matjaž (domišljijski spis)

Bilo je pred davnimi časi. Bilo je v času, ko smo Slovenci še imeli predsednika Matjaža. Teh dni se še spominja moja prapraprababica, ki s pomočjo tablet živi že dvesto devetindevetdeset let. Če imam le čas, se po facebooku pogovarjam z njo.

Pred nekaj dnevi mi je napisala, kako je bilo v času njenega otroštva. Takrat so ljudje živeli v miru, bili so zdravi, niso plačevali davkov in so se imeli radi med seboj. Sosedje so si med seboj pomagali, radi so se pogovarjali, peli so pesmi in so se večkrat obiskovali. Srečevali so se po vasi, pred cerkvijo, pa tudi v gostilni. Če pa je bil kdo v stiski, so mu pomagali. Bil je kot v pravljici.

Vse to pa ni bilo všeč drugemu predsedniku Kurentu. Predsednik Kurent je hotel državo uničiti z orožjem. Vendar pa ga je predsednik Matjaž s svojo pogumno in močno vojsko premagal. Ker je predsednik Kurent videl, da z vojsko ne bo mogel premagati Matjaža, se je slovenskega naroda lotil premagati z vojsko. Odločil se je, da bo državo predsednika Matjaža premagal z zvijačo. Predsednik Kurent je začel Slovencem ponujati denar, dobre avtomobile, dobre službe, televizorje in računalnike. Ker si je vsak lahko kupil, kar si je hotel, se niso več zmenili za soseda. Okoli hiš so postavljali visoke betonske ograje. Namesto da bi se med seboj pogovarjali v vasi, je vsak doma raje gledal televizijo. Nazadnje sploh niso več potrebovali predsednika Matjaža. Ker je predsednik Matjaž vedel, da je izgubil boj, se je s svojo vojsko umaknil v votlino v gori. Ljudje so danes že spoznali prevaro predsednika Kurenta in bi radi, da se vrne predsednik Matjaž. Žal pa predsednik Matjaž še sedaj s svojo vojsko spi v gori.

Jerca Demšar, 6. b