"V Sloveniji še vedno živi duh dobrote"

Janez Krmelj je misijonar, ki svoje poslanstvo že več kot 25 let opravlja na Madagaskarju in se posveča najbolj ubogim ljudem. Med svojim "dopustom" pa najraje obišče rodne kraje, Selo nad Polhovim Gradcem, in Polhograjcem pripoveduje o življenju v misijonu.

Svoje otroštvo in mladost je Janez Krmelj preživel na Selu nad Polhovim Gradcem. Že kot mlad fant si je želel kot kristjan početi nekaj dobrega za ljudi. Sprva si je želel, da bi kot laiški misijonar odšel v Zambijo, kjer bi se lahko izpopolnjeval v svojem poklicu veterinarja. A "božji načrt" je bil drugačen in pot ga je vodila na Madagaskar, kjer je spoznal, da ima Bog z njim drugačne načrte in ga kliče v duhovniški poklic. Temu je sledil in danes na vprašanje, ali je rad misijonar, odgovori: "Rad to delam. Z veseljem kot duhovnik sprejemam ljudi v težavah in jim pomagam, z mislijo evangelija." "Misijon je res nekaj posebnega, delo za vsesplošen razvoj človeka," pove in doda: "Tukaj ne iščemo kratkoročnih rešitev, temveč poskušamo težavam priti do dna, rešitve udejanjiti. Lahko si predstavljate, kako pomemben korak v napredku pomeni cesta, bolnišnica, šola in sploh elektrika, kakšno veselje to pomeni. Vse to gradimo in ustvarjamo."

Misijonar Janez Krmelj je svoj pečat pustil v Matangi, kjer je deloval 12 let. Danes skrbi za vsesplošen razvoj jugovzhodnega dela Madagaskarja. Misijon Ampitafa leži nekoliko bolj v notranjost, na prehodu v gorati del JV območja Madagaskarja, blizu obale Indijskega oceana in je 25 kilometrov oddaljen od župnije Ranomena. Pokriva 5 občin in vključuje okrog 70.000 prebivalcev, ki še živijo v skupnostih in so neokuženi od politike in drugih ustrojev družbenega življenja, ki trosijo razdor med ljudmi. Od leta 2005 je predvsem po zaslugi misijonarja in vseh dobrih ljudi iz Slovenije tam zrastel pravi center. Najprej je bilo treba urediti večkilometrske ceste, ki jih vodijo do oddaljenih ljudi, zatem so s pomočjo Pedra Opeke zgradili še bolnišnico, šolo, porodnišnico in cerkev. "Ljudje v cerkev radi prihajajo, ker se čutijo sprejete; prihajajo, ker nam zaupajo, so zadovoljni, ker vero združujemo s socialnim čutom. To je misijon za človeka, saj skrbimo za duhovno in telesno zdravje ljudi," pojasni misijonar Janez, ki je mnogim Malgašem omogočil, da lahko danes živijo kolikor toliko normalen razvoj in življenje. A Janez se zaveda svoje nemoči in potrebne pomoči tako od zgoraj kot od ljudi. "Vse, kar naredimo, je sad dobrih ljudi, dobre volje. Resnica je, da če misijonar želi kaj narediti, mora imeti zaledje, denarno pomoč, pri delu pa ga mora spremljati božji blagoslov," pravi in izrazi hvaležnost: "Zato velja zahvala vsem ljudem dobre volje, ki radi pomagajo misijonom. Hvala Bogu, da v Sloveniji še živi duh dobrote, kajti na Madagaskarju so težave še večje in pogosto vlada lakota, zato se misijonarji še naprej priporočamo."