Madagaskar – otoška dežela, kjer ljudje ne poznajo letnih časov, ure, zamujanja, dežela neštetih kontrastov: suhe in deževne dobe, ko strašijo cikloni; zanimivih lemurjev in nezaželenih komarjev, ki prenašajo malarijo; številnih palm in prostranih teras riža, ki Malgašem pomeni vsakodnevna hrana, a vendar ga pridelajo premalo za 22 milijonov tamkajšnjih prebivalcev, kajti ta Rdeči otok je svetu znan tudi po veliki revščini.

Mar je triindvajsetletnega Blaža nagovorila eksotična narava ali drugačnost kulture in običajev? »Nič od tega.« Blaž Krmelj je iskal in raziskoval globlje. »Z nasmehom sem se odzval na Njegov klic«, pravi sam in dodaja, da se je že vse od malega navduševal nad pripovedovanjem zgodb z misijona strica Janeza Krmelja, ki na Madagaskarju že vsa leta opravlja svoj misijonarski poklic. Na misijonu ga je pred leti obiskal tudi nečak Blaž, ki mu je pomagal pri vsakodnevnem delu; igranju in učenju otrok, popravljanju in izgradnji cest, bolnišnic, šol in druge infrastrukture. Po vrnitvi se je pri Blažu nekaj spremenilo. Ta življenjska odločitev je v njem klila nekaj let, presenetila pa je mnoge, tudi starše in prijatelje. Odločitev, ki je sprva zvenela kot šala, je danes jasna in preudarna. V začetku decembra vsaj za tri leta zapušča rodno Slovenijo in odhaja k stricu Janezu na misijon Ampitafa. Tu bo kot laiški misijonar nadaljeval njegovo delo. Sicer pa bo, poleg širjenja krščanskega nauka, njegova primarna naloga delo v tamkajšnjem laboratoriju, kjer bo svoje znanje, pridobljeno na biotehniški fakulteti, udejanjal še v praksi.

Veselje po spoznavanju tega konca sveta in ljudi, predvsem pa želja po pomoči tamkajšnjim ljudem, je pri Blažu rastla iz dneva v dan. Veselil pa se je tudi sprejetja misijonskega križa, ki ga mu je v nedeljo, 25. novembra podelil nadškof msgr. dr. Antona Stresa. Slovesnosti v domači, lepo okrašeni cerkvi, so prisostvovali številni duhovniki, diakoni, narodne noše, ministranti, sodelavci skupine Sled, otroški zbor ter polna cerkev župljanov, ki so se veselili skupaj z mladim misijonarjem. S svojo prisotnostjo so župljani pokazali, da mladega misijonarja pri njegovi odločitvi podpirajo. Tako je ta oddaljeni otok Madagaskar le še okrepil povezanost z župnijo Polhov Gradec.

Nadja Prosen Verbič