O sebi pravi, da je le ljubiteljski slikar, ki sicer svojo slikarsko veščino in znanje še pili in ves čas nadgrajuje. Najraje slika naravo, v katero rad zahaja že od ranega otroštva. Kot vsak otrok je tudi on raje kot za knjigami čas preživljal v njej. Tam je skupaj s prijatelji na travnikih nabiral zvončke, se lovil, v gozdu gradil bunker, pri "pšavcu" postavljal jez za kopanje, se s kolesom podil čez drn in strn, "štanfal" smučišče v Rebernici in še kaj. Toda z učenjem ni imel težav, zato je po končani osnovni šoli lahko izbiral med več šolami. Ker je že kot otrok rad ustvarjal in risal, je bila njegova tiha želja oditi na oblikovalsko ali vsaj na aranžersko šolo, toda tisti časi temu poklicu niso bili naklonjeni, zato se je po nasvetu staršev izučil za trgovca. To delo je opravljal praktično vsa leta službovanja. Želja po slikanju je počasi zamirala, a ni nikoli izginila. Znova se je začela pojavljati, ko so v trgovini, kjer je bil zaposlen, odprli oddelek s slikarskimi pripomočki. Barvam se ni mogel upreti. Kmalu je kupil cenene kitajske oljne barve ter že isti večer v "kevdru", med krompirjem in kolerabo, na kosu lesonita naslikal svojo prvo sliko, sliko cerkve sv. Janeza v Bohinju. Z leti si je nabiral tudi teoretično znanje, ki ga je iskal samoiniciativno, le po svetovnem spletu. Seveda pa je takšnega mojstra izklesala tudi vaja. Sprva so slike krasile le domačo klet, kjer najraje slika ob mirnih poznih večerih, "včasih pa me navdih odvleče tudi izpred štedilnika in pred platnom se znajdem s kuhalnico v eni in s čopičem v drugi roki", nam je smeje zaupal. Domača klet se je počasi spreminjala v atelje, slike pa so se kmalu znašle tudi na stenah nekaterih Polhograjcev. Tako se je dober glas širil in naročila so bila vsa pogostejša. Širila pa se ni le zaloga, temveč tudi tehnike. Danes "Freškovcov" Marjan, kot mu po domače rečejo Pograjci, pri svojem delu uporablja različne tehnike – olje na platnu, akril na lesu, akvarel, slikanje na steklo. Najljubše pa mu je slikanje z oljnimi barvami na platno, saj se je s to tehniko začela njegova slikarska pot. Vseeno veliko del nastane tudi v tehniki, ki jo je odkril nazadnje – akvarelu. Nekaj del vseh treh tehnik si je bilo mogoče ogledati ob odprtju razstave in še danes krasijo grajske prostore. Nekatera pa so te razstavne prostore že zapustila in odromala celo v tujino – v Nemčijo in Poljsko, kjer bodo pričala o lepoti polhograjskih krajev, je ponosno povedal razstavljavec.
Odprtje razstave je bil dolgo pričakovan trenutek, saj je to slikarjeva prva samostojna slikarska razstava. Dogajanje se je začelo v zgornjem prostoru, s kratkim kulturnim programom, v katerem so nastopili tisti, s katerimi je Marjanovo življenje in delo najbolj povezano, to so njegova družina in moški pevski zbor TD Briše. Posebno je lahko ponosen na svoje otroke, ki so podedovali nekaj njegovega talenta, že zdaj pa so pravi mali umetniki – fantje ustvarjajo kot glasbeniki, hči pa že dobiva različna šolska priznanja za svoja likovna dela. Ob koncu se je slikarju z lepim voščilom pridružila še žena Darja, ki je bila glavna pobudnica nastanka razstave.
Tekom prireditve je povezovalec na kratko predstavil življenjsko pot Marjana Malovrha ter njegovo delo. Težo dogodku so dodali tudi gostje, saj sta se vabilu odzvala župan Franc Setnikar in nekdanja ministrica Mojca Kucler Dolinar. Po prireditvi so se obiskovalci premaknili v spodnji prostor, kjer so bila na ogled slikarska dela. Tam so prijetno kramljali še pozno v noč. Seveda sta k dobremu vzdušju pripomogli tudi lepo obložena miza dobrot in pijača.
Za vse, ki ste odprtje zamudili in bi si razstavo slik Marjana Malovrha radi ogledali, velja informacija, da je ta odprta do konca junija, in sicer vsako nedeljo med 11. in 16. uro oziroma po dogovoru s poštnim muzejem. Nekaj slik pa si je mogoče ogledati tudi na slikarjevih spletnih straneh: https://sites.google.com/site/mmslikarstvo/ in http://mmalovrh.blogspot.com/.
Nadja Prosen Verbič
Foto: npv
