Podobnega uspeha kot žažarski kolegi so se nadejali tudi Šentjoščani, a jim je kljub dobrim časom na predtekmovanjih tokrat športna sreča obrnila hrbet. Sesalni vod je med prvo in drugo cevjo razpadel, zato so ga popravljali, posledično je bil tudi čas slabši (46,43 sekund, plus 30 kazenskih). Niso pa bili daleč od štafetnega rekorda, saj so imeli čas 52,65, kar je bil drugi najboljši čas olimpijade. Seveda se je ekipa po vaji soočala s pelinom grenkobe, kajti toliko vloženega truda ni mačji kašelj, nato pa se vse skupaj podre kot hišica iz kart. A domačini in navijači, ki so jih spremljali že med pripravami, nanje niso pozabili niti po tem. Najbolj zgovorno o tem priča sestavek, ki so ga šentjoški gasilci zapisali na svoji spletni strani: »Pričakali so nas vsi domači, skoraj 50 ljudi, med njimi tudi župan občine Franc Setnikar, ki nas je spremljal že v Franciji. Z spodbudnimi besedami, transparenti in celo torto, so nam dali vedeti, da nismo sami in da se nimamo česa sramovati. Pravi navijač ti stoji ob strani ob dobrem in ob slabem in to, da ste se ob pol dveh zjutraj zbrali v tolikšnem številu, kljub temu, da nismo uspeli doseči dobrega rezultata, je enostavno neprecenljivo.«
Zagotovo je bila izkušnja za obe ekipi zelo močna, še bolj pa smo prepričani, da sta prizorišče zapustili z neporavnanimi računi, ki bi jih želeli poravnati na naslednji gasilski olimpijadi: osvojiti prvo mesto (Žažar) oziroma stati na stopničkah (Šentjošt).
Gašper Tominc, foto: PGD Šentjošt, Gasilska zveza Slovenije, facebook PGD Žažar (Mitja Gregorin)