Tam nas je pričakal vodič in pod njegovim vodstvom smo si ogledali katedralo sv. Mohorja in Fortunata ter muzejsko zbirko. Ta dolina je bila poseljena že v prvih stoletjih našega štetja. Po več stoletjih so se tja naselili benediktinski menihi in leta 1140 zgradili samostan, ki je edini benediktinski samostan na območju današnje Slovenije. Že pred letom 1209 so na novo pozidali triladijsko cerkev in kamniti križni hodnik. Ob prehodu Gornjega Grada v last ljubljanske škofije leta 1461 se je začelo novo obdobje arhitekturnega razvoja, s pozidavo nove cerkve in spremembo samostana v graščino (ta je bila med 2. svetovno vojno porušena). Cerkev katedralnega tipa je arhitekturno največja baročna stavba na spodnjem Štajerskem in po prostornini največja v Sloveniji.

Sledil je ogled muzeja v stavbi, imenovani Štekl, ki se nahaja ob zvoniku katedrale. Zgrajena je bila leta 1578 kot obrambni in obenem vhodni stolp utrjenega kompleksa graščine Gornji Grad. V pritličju je galerija, zgornji prostori pa so namenjeni muzejskim zbirkam, ki so izjemnega lokalnega pomena, saj hranijo etnološko-etnografske predmete. Na ogled je 7 zbirk. Na območju Gornjega Grada so bogata nahajališča fosilov in kamnin, nekaj jih hranijo tudi v muzeju.

Sledila je topla malica v gostilni Pri Jošku, nato pa smo se vrnili v Kamnik. Tam nas je pričakal lokalni vodič Miha Babnik. Kamnik letos praznuje 784 let obstoja. Je srednjeveško mesto, starejše od Ljubljane, mesto obrtnikov in znano po prometni povezavi proti Štajerski. Ogledali smo si center mesta, Mali grad; pod njim je predor, v katerem je zaklonišče. Nasproti Malega gradu stoji Stari grad. Ne smem pozabiti na kamniško Veroniko, ki s svojim zakladom še danes domuje na Malem gradu in še vedno čaka na svojega odrešitelja. Ogledali smo si tudi dva trga z znamenitostmi, kip generala Maistra na Trgu talcev ter tretji, Frančiškanski trg, kjer stojita cerkev in samostan frančiškanov. Cerkev je posvečena sv. Jakobu, v njej pa je pokopan Donat Valvasor, sin Janeza Vajkarda Valvasorja. Izvedeli smo še veliko več, a kaj, ko je ura tekla in smo se morali od vodiča Babnika posloviti, kajti čakali so nas kamniški gasilci.

Pričakali so nas poveljnik, predsednik, predsednik veteranov in preostali gasilci. Povabili so nas v svoje prostore. Nagovoril nas je predsednik g. Jože Oblak. Povedal je, da so društvo 5. kategorije, ki je bilo ustanovljeno leta 1882. Društvo šteje 209 članov. V gasilskem domu razpolagajo z 8 stanovanji, v katerih bivajo gasilci in gasilke, ki so društvu na voljo 24 ur na dan, ob pozivu prek mobilnega telefona. Na voljo imajo 11 vozil, manjka jim le vozilo za gozdne požare. Na leto imajo 150–200 intervencij. V gasilskem domu domuje tudi civilna zaščita, dobro sodelujejo tudi z gorsko reševalno službo. Pomagajo reševati v gorah do 1.800 m, višje ne, ker nimajo ustrezne opreme. Pod svojo streho imajo tudi muzej. V njihovi lasti je več črpalk, za katere skrbijo starejši gasilci – veterani, in vse delujejo.

Po obisku pri gasilcih smo se odpeljali v gostilno Orel, kjer smo imeli dobro kosilo. Domov smo se vračali v večernih urah, polni lepih spominov, in med potjo že kramljali o tem, kam gremo naslednje leto.

Za GZ Dolomiti napisala Anica Tomšič