Sobota, 13. september. Občinski vzdrževalci so bili na terenu že ob 8. uri, a so lahko le nemočno zrli v glasno in blatno vodno gmoto ter s trakovi zavarovali tisto luknjo, kjer je še dan prej stal zasilni most: »Ob zadnjih poplavah pred enim mesecem smo naredili dva predora iz 14 betonskih cevi premera en meter, pa so ostale samo še štiri in nekaj razbitih ostankov ... Kje so preostale, že v Ljubljani?« Pretok je bil preprosto večji od predvidenih odprtin, čez katere so nasuli pesek in utrdili makadamsko cestišče ob lokaciji, kjer je nekoč stal betonski most ... Svoje so naredili debla in štori, ki jih je prineslo z naraslim tokom in so svojo kinetično energijo spremenili v rušilni oven, ki je podrl zasilno mostišče.

Malo nižje in še malo pred vzdrževalci je bil na terenu goseničar družbe Hidrotehnik, ki je iz narasle vode odstranjeval zataknjena debla in štore. Malo višje zagledam drevo, podrto prek struge kot naravni most, v strugi pa kar nekaj štorov, ki jih prej ni bilo. In povsem desno zagledam betonsko cev premera 60 cm, ki je nekje višje služila za vodni kanal pod cesto ... Poudarek je na pretekliku, kajti sedanjost je ... katastrofa!

In znova so se pokazale posledice februarskega žledu; nepospravljena debla so kot plavajoči bati rušila vse pred seboj ... Mar ne bi bil čas za obvezno mobilizacijo vseh lastnikov gozdov, da pospravijo les v teh krajih ali pa to na njihove stroške opravijo občinska služba in gozdarji podizvajalci? Ne gre le za škodo na infrastrukturi, gre tudi za gospodarsko škodo, saj ves les v deblih, ki ga zdaj z velikimi tovornjaki odvaža Hidrotehnik, gotovo ne roma na dvorišča kmetij ...

Sebastjan Vehar