Ker domujemo v vrtcu na podeželju, nas narava kar sama vabi, da čim več časa preživimo na prostem. Čez zimo smo pridno nabirali kondicijo v okviru gibalnih minutk in četrtkovih športnih dopoldnevov, ko smo izvajali vaje za gibljivost, ravnotežje, moč in vzdržljivost, ob tem pa smo se tudi veliko smejali in zabavali, predvsem pri igrah dvojic ter štafetnih igrah. Po nepričakovanem žledu in odpravljanju njegovih posledic kar nekaj časa nismo mogli obiskati naših priljubljenih kotičkov v gozdu. Vseeno pa smo sečnjo v gozdu izkoristili za to, da smo se naučili nekaj novega, saj v okviru prednostne naloge našega oddelka spoznavamo naravo kot neusahljiv vir znanja. Z varne razdalje smo opazovali lastnike gozdov pri njihovem delu ter se pogovarjali, zakaj je treba pospraviti drevesa ter kakšno orodje in zaščitno opremo potrebujemo za delo v gozdu. V tem času, ko zaradi nevarnosti nismo smeli v gozd, pa smo izkoristili naše travnike ter se z lopatkami in lupami odpravili na raziskovanje. Odkrili smo veliko rastlin in živali, ki domujejo na travniku, predvsem pa smo ugotavljali, kako živahno je življenje tam spodaj, pod zemljo. Ob slabem vremenu smo v vrtcu izvajali številne naravoslovne poskuse, obeležili pa smo tudi svetovni dan Zemlje. V okviru projekta Mali vrtičkarji, ki je obenem letošnja prednostna naloga vrtca, smo se pogovarjali o pripravi zelenjavnega vrta, v lončke smo posejali semena in posadili sadike ter opazovali njihovo rast, otroci pa smo z veseljem delili svoje izkušnje pri obdelovanju zemlje in naših posevkov na domačem vrtu. Sosedovo cvetoče drevo smo izkoristili za slikanje s čopiči na prostem, kar nam je predstavljalo posebno doživetje. Sredi aprila smo se z avtobusom odpeljali v botanični vrt v Ljubljano, kjer smo si ogledali tropski rastlinjak in izvedli delavnico sajenja rastlin. Seveda so nas najbolj navdušile visoke palme s čisto pravimi bananami ter mesojeda rastlina rosika. Del narave smo prenesli tudi v naš vrtec, saj smo izdelali herbarij travniških rastlin, od jeseni pa v vrtcu skrbimo tudi za paličnjake. Na sprehodih se vedno spomnimo nanje ter naberemo robide in drugo rastlinje, v času, ko vzgojiteljici čistita terarij, pa jih otroci nežno "pocrkljamo". Veliko časa posvečamo zbiranju in ločevanju odpadkov, spoznavamo konkretne izdelke, ki nastanejo v postopku reciklaže (reciklirani papir, izdelki, ki nastanejo iz odpadnih plastičnih zamaškov ...), varčujemo z energijo (ugašamo luči) in vodo (zapiramo pipe), sodelujemo v ekoloških natečajih in projektih, ob koncu aprila pa smo izvedli že tradicionalno čistilno akcijo, v kateri smo po našem kraju pobirali smeti ter jih nato tudi ustrezno ločili v primerne zabojnike. Otroci smo bili nad akcijo navdušeni, vsi skupaj pa smo bili zelo veseli, saj smo ugotovili, da je bilo letos smeti manj kot pretekla leta. Prijetno spomladansko vreme smo izkoristili tudi za pohod v okviru športno-gibalnega projekta Mali sonček. Izredno smo se razveselili gradnje novega dela pločnika, ki nam je omogočil, da se zdaj lahko varno odpravimo tudi na športno igrišče ŠD Brezje. Manj prometne poti v okolici vrtca nam omogočajo aktivne sprehode (gibalne vaje, intervalni tek ...), izvedli pa smo tudi čisto pravo štafeto s predajo palice, kar nam je sicer v začetku predstavljalo kar nekaj težav, a je bilo ob tem tudi veliko smeha.

Zdaj pa komaj čakamo na mesec maj, ko se bomo v vrtec pripeljali s kolesi in rolerji, čaka nas še zaključni izlet, bodoči šolarji pa nestrpno pričakujejo tridnevni tabor v Pacugu.

Našo skupino sicer najbolj povezujeta prijateljstvo in smeh. Za otroke je smeh nekaj najbolj naravnega in iskrenega, strokovni delavki pa se vsak dan trudiva, da bi tako tudi ostalo, saj že otroci občutijo posledice nenehnega hitenja, nestrpnosti in stresa, ki so odraz razmer v širšem družbenem kontekstu. Zato se držimo načela, da je dan, ko se ne smejemo, izgubljen dan.

Ste se vi danes že nasmejali?

Na sprehodu v travi opazimo mrtvo kačo. Otroci si jo z varne razdalje z zanimanjem ogledujejo in eden od dečkov vpraša, ali je mrtva ter ali bi ji lahko kako pomagali. Skupaj ugotovimo, da je res mrtva, in otroke povprašava, kdo lahko pomaga živalim, ki so bolne in poškodovane (v mislih sva imeli veterinarja).

Ena izmed deklic hitro odgovori: "Morala bi k logopedu."

Eden izmed dečkov pripoveduje, da je njegova teta rodila dojenčka.

Vprašava ga, kako so dojenčku dali ime.

Deček kot iz topa izstreli: "Bober."

Ena izmed deklic pa ga brž popravi: "Verjetno je Bor."

Za skupino Konjički zapisali D. L. in E. V.