Polhov Gradec, 28. avgust - Prvotno smo ustvarjalke želele objeti več kot tristoletno lipo in v njeni senčici izpeljati dogodek, a so bile slaba vremenska napoved in močne padavine razlog, da se je dogodek zgodil v čudovitem ambientu Polhograjske Graščine. Dramaturginja dogodka Romana Ercegović je želela s soustvarjalci sporočiti, kako si lahko kljub življenjskim stiskam, ki so jih razdejale poplave po Sloveniji, pomagamo in tolažimo s poezijo in glasbo. Vsaj malo. Zato je bil obredno poetični dogodek dobrodelne narave.
Ustvarjalci smo se poleg treh domačink združili iz različnih koncev Slovenije: s Štajerske, Gorenjske, Dolenjske. Združila nas je ljubezen do duhovno globokega in širokega doživljanja življenja samega in sveta. Prepletali smo se med avtorsko poezijo, ki so jo predstavile pesnice Katja Premrl, Špela Sečnik, Romana Ercegović in pesnik Andrej Debeljak, ki je tudi sam bil deležen vodne ujme. Sopranistka Mojca Marija Bedenik nas je z angelskim petjem popeljala v višave, na klavirju jo je tenkočutno spremljala pianistka Katalin Peter. Amina Manda, prav tako profesionalna glasbenica, pa nas je objela v nežni spremljajoči zvočni kopeli tibetanskih in kristalnih posod. Za konec smo skupaj s publiko počastili tristoletno lipo in vsi srčno zapeli Lipa zelenela je. Saj pomnite: “Lipa zelenega je, tam v dišečem gaju, s cvetjem me posipala, djal sem, da sem v raju."
Romana Ercegović je na družabnem omrežju zapisala: »Ko se me dotakne tako, da ostanem brez besed od same globine Lepote ... Hvala, hvala čudovitim soustvarjalkam in soustvarjalcem, hvala vsem, ki ste pomagali pri izvedbi dogodka, in vsem, ki ste bili z nami.« Tudi iz publike je bilo čutiti ganjenost. Gospa, ki je prišla z možem, je komentirala: »Vaša prireditev je bila ena najlepših, če ne najlepša od vseh, na katerih sem bila. Čisto naju je prevzela.«
Ob tej priložnosti bi se radi zahvalili Boru Bevcu in Ajdi Kozjek iz Polhograjske graščine, ki sta nam prijazno priskočila na pomoč pri realizaciji dogodka.
Za konec pa še dotik poezije.
Plast za plastjo se lušči bolečina,
plast za plastjo se rojeva tišina.
Tišina, ki hrani, tišina, ki sliši,
mir znotraj mene in ne zlomljenih misli.
Plast za plastjo se prostor ustvarja …
… za vse dele mene, ki so bežali,
za vse dele mene, ki so zaspali,
za vse dele mene, ki niso znali.
Katja Premrl (iz pesmi Cela)
Iščem iskrice v očeh.
Všeč mi je ta ogenj,
ki prihaja iz človeških duš.
Ta pristna radost.
Kje na poti jo izgubljamo,
kaj ugaša te iskrive oči?
Po svetu bom hodila in pristno radost bom živela.
Za vse iskrive oči − na vse strani in tja v daljavo.
Špela Sečnik (iz pesmi Iskrive oči)
Potem enkrat,
ko se umaknejo deroče vode,
ki so razdejale ptičja gnezda;
ko je očiščeno blato
s tal in sten domovanj,
z dvorišč in cest,
se vsepovsod zablešči
nekaj krvavordečega.
Nekaj iz česar
se tkejo brvi
in gradijo mostovi.
Nekaj zaradi česar nisi sam,
tudi ko si sam
in bi si želel biti mrtev.
Človeško srce
čuteče sočloveka.
Andrej Debeljak (iz pesmi Naplavljene pesmi 2)
Božanski otrok sije v tebi,
tudi ko se zdi,
da trpkosti življenja obtežijo
vse, kar je lepota dala.
Tudi ko se zdi,
da je vse lepo le nedosegljiv raj.
A kar je bilo rojeno,
je v svetem telesu tvojega bitja zapisano
in živo, živo v tebi.
Romana Aniya Ercegović (iz pesmi Spomni se lepot svojih)
