Steza na vrh se vije nad Ziljsko dolino in vodi po senci. Sem pa tja je bilo treba preskočiti skale, nekajkrat pa smo previdno pogledali v prepadno globino. Ruševje se je počasi redčilo in na desni so se začele razprostirati planinske trate. Na začetku so jih pokrivali veliki prti temnih mračnic, po domače knofkov, nato pa preproge nizkih zlatic. Pod vrhom so na nas s travnatih planjav bistro gledali modrooki encijani, barvni kontrast pa so ustvarjale bele blazinice alpske velese. Pravi rožnati vrt. Obnovili smo tudi znanje, ki smo ga pridobili na izletu na pomladnem Ratitovcu, še prej pa ga je od prednikov pridobila Ančka. Cvetovi trobentice imajo na tulcu, ki vodi od cvetnih listov, izboklinico. Pri nekaterih cvetovih je ta tik ob cvetnih listih, pri drugih pa je od cvetnih listov nekoliko oddaljena, je bolj na sredi razdalje. Piskajo tiste trobentice, ki imajo pukelček tik ob cvetu.
Na vrhu Dobrača stojijo telekomunikacijski stolp, visok 164 metrov, gostišče in dve Marijini cerkvi. Vhod v avstrijsko cerkev preprečuje mreža, v spomin so jo postavili rudarji, slovenska pa tiči nekoliko skrita pod velikih križem in je dostopna v celoti. Kdor želi, lahko prižge svečo ali pa pozvoni na zvonček želja. Razgledovali smo se naokoli, gledali v Ziljsko in na drugi strani v Dravsko dolino, opazovali priljubljeno smučišče Mokrine in seveda bili dobre volje, saj smo brez napora prišli na vrh.
Vračali smo se po makadamski cesti. Ob njej so postavljene velike zaščitne ograje proti plazovom in zametom. Cesta je namreč tudi pozimi splužena in brez njih ne gre. Snežne kotanje so bile še polne snega. Ob poti je tudi znamenita ploščad, od koder se odpira pogled na podor, ki je leta 1348 (podatek s spleta: 25. januarja) zgrmel z gore in pod seboj pokopal več vasi. Zajezil je tudi Ziljo. Ploščad je iz mrežastega železa, visi nad globino in pogled skoznjo je kar zastrašujoč, saj seže globoko v prepad. Koliko let, ne let, stoletij je treba, da se rana v naravi pozdravi ... Ta se še do zdaj ni.
Prizadevanje koroških Slovencev za dvojezičnost se počasi obrestuje. Na tablah, ki opisujejo geološko preteklost gore, je tudi besedilo v slovenščini, slovenske opise pa smo opazili tudi drugod.
Izlet je vodila Anica Kavčič ob pomoči moža Toneta. Na koncu smo bili vsi pohvaljeni, organizatorji, pohodniki, voznik, skratka, celotna druščina z vseh vetrov iz okolice Ljubljane in še dlje. Pa tudi z vremenom smo bili zadovoljni.
Milka Bokal




