Izberi drugo občino
Nazadnje izbrane občine

Poišči občino

Registracija
Napoved za četrtek, 29.06.2017

delno oblačno
V prvem delu noči bodo nevihte s krajevnimi neurji od zahoda zajele večji del Slovenije, v drugem delu noči pa prehodno povečini ponehale.
17°C | 25°C
petek, 30.06.2017
16°C | 26°C
sobota, 01.07.2017
16°C | 25°C
nedelja, 02.07.2017
14°C | 25°C
Opozorila
Sreda, 28.6.2017 ob 18h
Do sredine noči so ob nevihtah še možna krajevna neurja. Močni sunki zahodnega vetra in nalivi bodo ob prehodu hladne fronte najprej (okoli 22. ure) zajeli obalo, nato pa v približno treh urah prešli vso Slovenijo.
17°C
25°C
delno oblačno
Nahajaš se tukaj: Novice Intervju

"Lepo je, če je knjiga tvoja prijateljica. ......


KULTURA, INTERVJU

| |
27.05.2014      00:50
A A

"Lepo je, če je knjiga tvoja prijateljica. Veliko ti povrne."


Mesec april je izredno bogat mesec, in to ne zaradi obilnih padavin ali morda visokih loterijskih dobitkov, bogat je po vsebini, saj v njem knjiga praznuje dva praznika. 2. aprila, na sam rojstni dan Hansa Christiana Andersena, enega najboljših, najbolj priljubljenih in branih pravljičarjev, obeležujemo mednarodni dan otroške knjige, 23. aprila pa svetovni dan knjige in avtorskih pravic. V tem duhu smo nagovorili mlado pesnico in prevajalko Lauro Repovš, ki navdih za svoja pesniška ustvarjanja in prevajanja črpa tudi iz narave Polhograjskega hribovja.


Deli:

Laura Repovš je triindvajsetletnica, rojena v Ljubljani, kjer je obiskovala osnovno šolo in pozneje Gimnazijo Vič. Iz Ljubljane jo je po mamini zaslugi pot zanesla v Babno Goro pri Polhovem Gradcu, kjer živi in ustvarja že deset let. Trenutno zaključuje prvo stopnjo bolonjskega študija na filozofski fakulteti v Ljubljani, in sicer na oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo ter na oddelku za španski jezik in književnost. Svoj odnos do knjige je začela gojiti že zelo zgodaj. Od svojega rosnega tretjega leta knjigo dojema kot bralka, danes pa se lahko pohvali z delom pesniške zbirke Ludnica na dlani ter še svežim prevodom kratke zgodbe Cesarja Valleja z naslovom Los Caynas, ki čaka na objavo.

 

Ljudje se s knjigo navadno prvič srečamo v otroštvu, ko sprva opazujemo slikanice, nato pa začnemo spoznavati črke in brati knjižno vsebino. Kako je bilo pri tebi?

Tudi jaz sem bralka že večino svojega življenja. Imela sem namreč srečo, da me je mama zelo zgodaj naučila brati in pisati, tekoče berem od svojega tretjega leta. S knjigo in zgodbami, ki jih daje, sem vedno živela.

 

Kaj pa ti knjiga pravzaprav pomeni?

Knjiga je bila in je bistveni del mojega življenja. Vse to se mi je zdelo samo po sebi umevno, zato vse do srednje šole nisem opazila, da bi lahko postalo še nekaj drugega – študij in poklic. Sprva sem bila prepričana, da bom študirala biologijo – pravzaprav se tu poezija in ljubezen do narave srečata, saj sta samo dve različni poti do iste stvari, do bistvenih vprašanj, ki jih postavlja življenje. Zdaj, ko še globlje spoznavam literaturo, mi ta na svoj način pomeni gledanje sveta. S knjigo se brusi senzibilnost in dojemljivost za stvari, za doživljanje. Pomen knjige je zelo dobro opisal Franz Kafka, ki pravi takole: "Knjiga je kramp, ki naj bi razbil ledeno morje v nas." Literatura brusi našo občutljivost, ta pa je pogoj za človečnost.

 

Omenila si, da se je tvoj odnos do knjige spremenil in poglobil v srednji šoli, kar je povsem običajno, saj je posredovanje predmeta in posledično mladostnikov odnos do njega pogosto v rokah učiteljev. Se strinjaš?

Se. Zdi se mi, da je ogromno odvisno od tega, kako se mlademu človeku določena stvar predstavi, v tem primeru knjiga. Če ti znanje o tem podaja nekdo, ki strasti in spoštovanja do literature nima, bo to, kar čuti, posredoval naprej. Zdi se mi, da bi moral biti kader, ki poučuje jezik in književnost, s srcem pri stvari. Iz lastnih izkušenj vidim, da ti pravilno podajanje znanja in občutka do tega lahko spremeni življenje.

 

Kako?

Na Gimnaziji Vič sem imela strašno srečo s profesorico slovenščine, ki nam je znala snov vedno predstaviti na način, da nas je stvar pritegnila in spravila v pogon. Takrat se je v meni začela odkrivati neka druga plat, neki čustveni svet, ki sem ga začela ozaveščati. Od takrat ne bi več preživela brez tega, predvsem brez poezije, seveda tudi proze, gledališča, glasbe, umetnosti na splošno.

 

Če prav razumem, si torej pesmi začela ustvarjati v gimnazijskih letih?

Res je. Proti koncu gimnazije smo dijaki pod mentorstvom profesorice slovenskega jezika Marjetke Krapež ustanovili literarni klub L'etažer, v okviru katerega smo organizirali različne literarne natečaje, literarne večere in podobno. Pod njegovim okriljem vsako leto izide pesniška zbirka, ki nastane v dijaških vrstah, in tako je prišlo tudi do izdaje mojih pesmi. Pesniška zbirka Ludnica na dlani je nastala leta 2010 kot prva v tej seriji, in sicer v sodelovanju s prijateljico in sošolko Katarino Rakušček. Zbirka se bere z obeh strani, in sicer Katarinine pesmi pod naslovom Ludnica z ene in moje pod naslovom Na dlani z druge strani, oboje pa sestavlja celotno zbirko Ludnica na dlani.

 

Z izdajo pesniške zbirke Ludnica na dlani si postala mlada pesnica. Nastaja tudi že kaj novega?

Počasi se nabira material, nikamor se mi ne mudi. Zdi se mi, da je knjigo treba v svet poslati z neko odgovornostjo in jasnostjo.

 

Si tudi študentka španskega jezika in književnosti, čemur prav gotovo namenjaš velik del časa, in tudi tu so tvoji odlični rezultati že vidni, saj si letos januarja prejela nagrado mladega prevajalca esAsi, ki jo podeljuje špansko veleposlaništvo, in sicer za najboljši prevod kratke zgodbe Cesarja Valleja z naslovom Los Caynas. Kdaj in kako je v tvoje življenje vstopila ljubezen do prevajalstva?

Prevajalstvo je prišlo na faksu. Po prvem letniku študija primerjalne književnosti in španskega jezika na filozofski fakulteti sem še bolj vzljubila španski jezik, in ko sem ugotovila, koliko čudovite literature je v španskem jeziku – ogromen del te še vedno ni preveden v slovenščino –, sem iz navdušenja začela prevajati zase. Kmalu sem se v okviru Javnega sklada RS za kulturne dejavnosti, ki za študente in mlade vsako leto organizira prevajalske delavnice v različnih jezikih, udeležila nekaj delavnic španskega jezika. Tam sem spoznala in se naučila, kako je treba k besedilu pristopiti, česa se je treba paziti in podobno, saj je pri prevodu vedno tako, da se določenih sredstev, ki so uporabljena v izvornem jeziku, ne da enako izraziti v prevodu. Sicer pa je prevajanje zame preprosto poglobljen način branja.

 

Prejeti priznanje španske ambasade ni mačji kašelj in zaslužiti komentar Miklavža Komelja, enega najbolj cenjenih in že nekajkrat nagrajenih prevajalcev iz španskega jezika, ki je za tvoj prevod zapisal: "Prevod Laure Repovš je z občutkom za notranji ritem in evokativno močjo besed še posebej sugestivno priklical vzdušje izvirnika. Iz stilističnih odlik njenega prevoda lahko razberemo prevajalkino poglobitev v vzgibe, iz katerih je nastal Vallejov tekst," prav tako ne. Kaj ti to pomeni?

Nagrada je bila potrditev, da imam občutek za prevajanje in da sem nekako na pravi poti. Seveda je bila to resnično lepa spodbuda za naprej, da se še izučim, da bom nekoč znala prevajati tako, da bodo besedila v prevodu zaživela v vsej svoji živosti.

 

Omenjeni nagrajeni prevod bo izšel v literarni reviji Verba hispanica, ki izhaja v španskem jeziku in jo enkrat letno izda oddelek za romanske jezike filozofske fakultete v Ljubljani. To bo le eno od mnogih literarnih del oziroma prevodov, ki bodo izšli v letošnjem letu. Kakšni smo po tvojem mnenju Slovenci kot literarni ustvarjalci?

Ravno pred kratkim sem prebrala statistični podatek, ki ga je v eni izmed spremnih besed navedel Aleš Debeljak; pravi, da smo Slovenci narod knjige in poezije, saj na leto pri nas izide tudi do 6.000 knjig, med njimi je ena četrtina leposlovja, od tega pa je pesniških del približno dvajset odstotkov, po uradni statistiki. Glede na velikost oziroma majhnost naroda se mi to zdi veliko. Torej smo na neki način narod pesnikov in pisateljev. Navsezadnje je to nekako vpisano v nas: slovenska skupnost se je skozi zgodovino vselej utemeljevala ravno na jeziku.

 

Smo po tvojem mnenju Slovenci tako dobri tudi kot bralci?

Z bralci je najbrž tako kot povsod, obstaja določen odstotek ljudi, ki resnično s strastjo berejo in s tem živijo, in določen odstotek, ki branje zavrača. Zdi pa se mi, da Slovenci v splošnem kar veliko beremo, predvsem si knjige izposojamo, kupujemo pa jih bolj malo. Bralci se poslužujejo vsega živega, veliko se bere literatura, za katero bi človek resnično težko rekel, da je vrhunska. Najbrž je v današnjem času, ko se objavlja množično in vsevprek, tudi težko izbrati. Kar pa se tiče pisanja, imam občutek, da že skoraj vsak drugi piše. To se mi zdi super, ker pisanje človeka ozavesti, vsekakor pa to ne pomeni, da je resničnih presežkov zato kaj več. V vsakem primeru je lepo, če je knjiga lahko tvoja prijateljica, ogromno povrne.

 

Kako pa se ti zdi dojemanje knjige oziroma teksta prek vseh možnih naprav, ki nam jih danes ponuja tehnologija? Še vedno bereš knjigo v fizični obliki, ti je pomemben otip knjige ali preletavaš besedilo prek tablice ali česa podobnega?

Meni je še vedno otip knjige v fizični obliki tisto pravo. Fizična oblika mi pomeni popolnoma drug moment branja kot na tablici. Tablico sicer imam, saj se da prek nje dostopati do nekaterih vsebin, ki mi v fizični obliki niso dostopne ali pa vsaj ne tako hitro, na primer teksti v izvirniku, posebej v španščini, zato je tudi ta tehnološki napredek po mojem mnenju dobrodošel za bralca. Eden izmed profesorjev na španski univerzi La Laguna, kjer sem bila na izmenjavi, me je opozoril, da naši generaciji, ki je vzgojena skupaj s tehnologijo, spomin deluje drugače, saj smo od skoraj vsake informacije oddaljeni le dva klika, kar pomeni, da si manj stvari zapomnimo, ker nam ni treba, in vse samo zdrsi skozi nas.

 

Po čem pa danes posegaš kot bralka?

Predvsem imam veliko študijskega gradiva, ki ga je treba predelati in od katerega tudi ogromno odnesem. Potem pa imam še osebni seznam, ki je bolj napolnjen s poezijo. Ves čas pa se ta z veliko hitrostjo dopolnjuje in bo verjetno ostal nedokončan, saj je vse, kar bi me zanimalo, preprosto nemogoče prebrati. Je pa res, da nekatere dobre knjige preberem tudi večkrat. Isto knjigo v različnih življenjskih obdobjih razumem in dojemam drugače, nekateri odlomki me spremljajo skozi življenje – kot bi se iztrgali iz konteksta knjige in se vpisali v kontekst mojega življenja.

 

Kako pa kot mlada kulturnica komentiraš slovensko kulturno sceno?

Težko rečem, da je v Sloveniji področje kulture sijajno. Dejstvo je, da so stvari, ki bi jih bilo treba karseda hitro popraviti, in so stvari, ki se jih da resnično pohvaliti. Zame je bilo kar nekaj razočaranj, ampak potem se zgodi, da iznenada najdeš nekaj odličnega, in to potem odtehta vsa ta razočaranja. Če pa govorimo o finančnih spodbudah, ki naj bi prihajale z različnih strani – teh je iz leta v leto manj in se še strmo zmanjšujejo. Prav bi bilo, da bi se vsi zavedali, da tudi kultura ne more živeti od dobre volje in zraka in je za naš vsakdanjik enako pomembna kot na primer naravoslovne vede. Ne smemo namreč pozabiti na to, da je kultura nekakšen vodnjak, ki nas napaja in razvija našo kreativnost, pa naj jo potem uporabimo za pisanje ali pa za nove izume, razvoj in podobno.

 

Nadja Prosen Verbič, foto: NPV

 

 




0 (Bodi prvi!)
Oceni članek

Povezani članki
NE ZAMUDI VEČ NOBENE POMEMBNE NOVICE ALI DOGODKA IZ TVOJEGA KRAJA! x
Naroči se na brezplačno tedensko e-izdajo in bodi na tekočem o dogajanju v tvoji občini Dobrova-Polhov Gradec!

100 % skrbno bomo varovali vašo zasebnost in odjavili se boste lahko kadarkoli!
Komentiraj novico

Za komentiranje morate biti prijavljeni. Še nimate uporabniškega imena in gesla? Registrirajte se!
Komentarji 0 komentarjev
Za ta prispevek še ni dodanih komentarjev. Bodi prvi!


Virtualni asistent
Naš časopis
Številka: 450
Izšla: 26.06.2017
Poglej Pdf

Bodite prvi pri oddaji mnenja.