Polhov Gradec so aprila letos bojda zavzeli Butalci in tod ustanovili občino Butale. Župan je bil ponosen na svoje občane in naravne lepote kraja, zato je pogosto izrekel stavek: "Lepe naše so Butale ..." Zgodila pa se je en dan predrzna reč. Razbojnik Cefizelj je ukradel dva proračunska tolarja ali, kot je rekel župan, stabilen proračun. V iskalno akcijo so vključili vse, tudi butalskega policista. Našel ga je, a mu je vselej ušel, enkrat skozi zadnja in drugič skozi sprednja vrata.
Tako nekako gre butalska zgodba, ki se je spomladi igrala in pela na različnih prizoriščih v Polhovem Gradcu. Šlo je za izvedbo magistrskega dela Aljaža Bastiča, ki je muzikal pod mentorstvom Marka Naberšnika režiral, in to v koprodukciji AGRFT in RTV SLO ter v sodelovanju z LMMFE. Številna igralska zasedba z znanimi in manj znanimi imeni ter celotna produkcijska ekipa sta bili ob koncu predvajanega filma deležni krepkega aplavza publike. Kako da ne, zares so si ga zaslužili, saj je bil izdelek odličen z vseh zornih kotov. Pravi krajani Polhovega Gradca so se sicer spraševali, zakaj je režiser za kraj snemanja izbral prav Polhov Gradec. Ta je v pogovoru ob koncu premiere povedal, da ni šlo za nič osebnega, prej obratno, saj je kraj doživel kot izjemno čaroben in prijeten in ga je že ob ogledu popolnoma očaral. Spregovoril je tudi o odločitvi za muzikal, ki je bil njegova edina izbira, saj je glasba del njegovega življenja, zato je bila njegova osnovna želja, da igralci pojejo v živo. Zgodbo o Butalcih pa je izbral, ker je hudomušna in se je z njo lahko pozabaval. Izvirni televizijski muzikal Butalci, ki je bil v celoti posnet v Polhovem Gradcu, se bo predvajal tudi v Ljubljani ter Trbovljah, rojstnem kraju Aljaža Bastiča. Po mnenju režiserja pa je pričakovati, da si bomo film lahko ogledali tudi na slovenski nacionalni televiziji, saj je nastal v koprodukciji z RTV SLO. Gre torej ne le za odlično umetniško delo, pač pa tudi dobro posredno promocijo našega kraja in njegovih lepot, za kar se ustvarjalcem filma lahko tudi zahvalimo.  

Besedilo in fotografija: Nadja Prosen Verbič