V torek, 27. februarja, smo na Brezovici organizirali predavanje o darovanju tkiv in organov po smrti. Kljub »sibirskemu« mrazu se nam je pridružilo kar nekaj oseb, precej pa se jih je že pred samim predavanjem oglasilo le z namenom, da podpišejo pristopno izjavo darovalca.

Priznam, želela bi si, da bi se tovrstnih predavanj udeleževalo več občanov, ker se v pogovoru z udeleženci vedno znova izkaže, koliko strahov in dvomov imajo v zvezi s to tematiko. Presenečeni obrazi med občinstvom niso redkost, saj marsikatero dejstvo povsem nasprotuje njihovemu védenju o procesu darovanja organov. Sliko o tem so si namreč ustvarili na podlagi pomanjkljivih in včasih celo napačnih informacij. Mnogi so na primer prepričani, da njihova vera na »oskrunitev trupla pokojnika« gleda kot na smrtni greh. A v resnici ima večina svetovnih religij darovanje organov po smrti za najvišjo obliko ljubezni do sočloveka. Vere življenje postavljajo pred smrt.   

Kljub temu, da gre za stvari, ki so del nas in našega življenja, stvari, ki se lahko zgodijo vsakomur izmed nas, je darovanje organov še vedno tabu tema. Zdi se mi, da se ta tabu v resnici razblini šele takrat, ko oseba sama ali njeni najbližji za preživetje ali normalno življenje potrebujejo presaditev organa. Takrat »maske padejo« in ostane le še upanje, da se je nekoč nekje prava oseba odločila biti darovalec in s tem po svoji smrti rešila naše življenje ali življenje človeka, ki ga imamo radi.

Mojca Pristavec Đogić

KORK Notranje Gorice