Dve članici občinske ekipe prve pomoči, ki sva usposobljeni tudi na področju nudenja psihosocialne pomoči, sva se ta teden odzvali na poziv k odhodu na teren. Šestčlanski družini je požar uničil hišo in med naša poslanstva spada tudi to, da jim ob tako stresnem dogodku po najboljših močeh ponudimo psihološko in materialno pomoč. Težko, ali celo nemogoče, si je predstavljati, kako se človek počuti, ko pred njegovimi očmi izginja vse, kar predstavlja osnovo njegovega bivanja. Še toliko težje je, če družina že sicer ni v najboljši finančni kondiciji.

Rdeči križ nima čarobne paličice, ki bi spet »naredila vse prav«, a ponovno se je izkazalo, da ljudem v stiski ogromno pomeni že spoznanje, da je nekomu mar. In prav neverjetno je za nekoga, ki tega sam ni doživel, gledati z vodo prepojene ožgane stene in opustošene prostore, ki so še pred nekaj urami za nekoga predstavljali toplo zavetje doma, ob tem pa iz ust žrtev požara slišati: »Samo da smo vsi živi.«.

Človekova moč preživetja in občutek za prioritete sta res neverjetna. A se ju pogosto zavemo šele takrat, ko je res hudo…  

Mojca Pristavec Đogić

članica Enote za nudenje psihosocialne pomoči

OZRK Ljubljana