Polona Raušl je legendarna šolska knjižničarka na Osnovni šoli Brezovica pri Ljubljani. Njeno delo je prepleteno s knjigami, branjem, kulturo in humanitarnostjo. V štiridesetletnem obdobju je poučevala tudi slovenščino in vzgojo za medije. Rada ima filme, poezijo, gledališče in knjižni klub, je ljubiteljica pohodov in obiskov trgovin z rabljenimi stvarmi. Četrt stoletja je pela v ženskem pevskem zboru in bila predsednica Kulturnega društva Brezovica, od ustanovitve dalje je v upravnem odboru Županovega dobrodelnega sklada, že četrti mandat je občinska svetnica.

»V občini Brezovica mi je všeč sodelovanje in povezovanje šole s krajem in različnimi društvi ter organizacijami. Temu sledim že od srednje šole, saj je prijetno ustvarjati v domačem okolju.«

Kdaj ste se odločili, da boste kariero posvetili pedagoškemu delu?

Da bom učiteljica, sem vedela pri petih letih. Da bom ostala  »brezov'ška učiteljica«, pa  mi je postalo jasno, ko sem se zaposlila na »svoji« osnovni šoli in spoznala odlične sodelavce; starejše kolege, ki so učili tudi mene, in mlado ekipo zagnanih, naprednih in malo uporniških somišljenikov.  Včasih se pošalim, da se  moje življenje, službeno, družbeno,  družabno in zasebno, odvija na razdalji dveh kilometrov. Marsikomu se zdi to dolgočasno, a meni je všeč. Šteje namreč to, kar rada počnem in soustvarjam, s kom se družim in sodelujem, kaj me osrečuje in mi prinaša zadovoljstvo.

Kakšno je vzdušje v knjižnici in kdo jo najraje obiskuje?

V knjižnico ne prihajajo samo knjižni molji, čeprav jih je vedno kar nekaj, ki se najraje skrijejo med police in se ne pustijo motiti, ko se zatopijo v strip ali napeto knjigo. Učenci prihajajo tudi na druženje, na klepet, pišejo (in prepisujejo!) domače naloge, igrajo šah in družabne igre ter preizkušajo meje »še sprejemljive glasnosti« knjižničnega reda. In tako tudi mora biti, saj je knjižnica prostor, kjer naj bi se počutili dobro. Stare knjižnice, ki se je mnogim vtisnila v nostalgičen spomin,  sicer ni več, mnoge grenke in sladke zaupane skrivnosti pa so  ostale pri meni ... Trudimo se, da tudi  novejši in modernejši  prostor izžareva  toplino in domačnost.

Imamo  veliko kvalitetne in sodobne literature domačih in tujih ustvarjalcev. Vsako leto povabimo kakšnega literarnega ustvarjalca, tako smo gostili Nežo Maurer, Bogdana Novaka, Ivana Sivca, Ferija Lainščka, Barbaro Gregorič, Deso Muck, Janjo Vidmar, Primoža Suhadolčana, Anjo Štefan, Nino Mav Hrovat, Žiga X. Gombača, Andreja Rozmana Rozo, Boštjana Gorenca - Pižamo in še koga. Ta srečanja so odlično oglaševanje branja, saj so potem dela teh avtorjev kar nekaj časa prave uspešnice.

Nepozabni ostajajo nagradni izleti v Benetke za zvestobo bralni znački v osnovni šoli;  tradicija sega v devetdeseta leta, ko je z njimi začela Zveza prijateljev mladine nekdanje občine Ljubljana Vič - Rudnik. Na srečo se mesto pogreza počasi, tako da lahko  še dolgo sprejema nove in nove generacije zlatih bralcev; pri nas je to vsako leto dobra četrtina  devetošolcev. Še vedno verjamem v moč mentorjev Bralne značke, ki lahko bralcu s sodobnimi oblikami omogočijo pot do prave knjige ob pravem času. 

Kakšne so danes bralne navade otrok? Kaj jim pri branju povzroča preglavice?

Bralne navade so različne. Mnoge zanima predvsem, koliko strani ima knjiga , želijo čim tanjšo, čim prej pa se mora v njej kaj »hudega« zgoditi. Vsakodnevna neučakanost  in nepotrpežljivost se torej odražata tudi pri branju; »na hitro in na takoj«. Kratkotrajno pozornost in pomanjkanje zbranosti opažam tudi pri gledanju filmov. In naj omenim, da kar nekaj učencev, zlasti deklet, raje bere knjige v angleščini kot v slovenščini. 

Kdaj ste začeli poučevati na Osnovni šoli Brezovica in kakšni so bili začetki?

Začela sem kot absolventka Pedagoške akademije, od nekaterih učencev sem bila starejša le sedem let. Takoj je »šlo zares«. Veliko sem se učila, pisala priprave, ravnatelj, gospod Edvard Velkavrh, je bil zelo strog in zahteven. Kadar je prisostvoval učni uri, seveda je stopil v razred nenapovedano, sem imela tako tremo kot učenci. Ti so na teh hospitacijah vedno sodelovali, dvigali roke, mi pomagali in potem spraševali, kaj je rekel, kakšni smo bili …  Začetniki smo se dobro kalili! Kar hitro so nam bile zaupane, če danes pomislim, zahtevne in odgovorne naloge. Ker nisem imela »dovolj ur«, kot se še danes reče, sem »za eno leto«  postala mentorica znamenitega šolskega glasila Barje, ki so ga do takrat urejale v mojih očeh učiteljske veličine. In »za eno leto« se je razvleklo v trideset nepozabnih številk, nekaj je bilo tudi nagrajenih v državnem merilu. Mnogo več od nagrad pa so mi pomenile ure snovanja in delovnih sestankov z mladimi novinarji, kar so nekateri potem tudi zares postali.

Kot učiteljica, (že prvo leto!) razredničarka in knjižničarka sem prepoznavala močna in malo manj močna področja učencev različnih starosti, jim svetovala, jih podpirala in vzpodbujala.  Šola oziroma služba mi je vedno omogočala raznolika izobraževanja; usposobila sem se tudi za vodenje otroškega parlamenta, ko so ti začeli nastajati v šolah in so omogočali za tiste čase zelo kritično obravnavanje aktualnih problematik, povezanih z odraščanjem, šolo, družbo, družino, nasiljem, mediji in preživljanjem prostega časa. 

Kako ste se ujeli  s sodelavci?

Delo v osnovni šoli je timsko. »Soliranje« odpade, saj je mnogo lažje je, če se sodelavci med sabo podpirajo in sodelujejo v dobrem in slabem. Vsak svoje delo najbolje pozna,  zato se je nesmiselno primerjati. Prevzela sem mnogo prireditev, projektov in kulturnih dejavnosti in s sodelavci smo si naloge vedno porazdelili. K sodelovanju sem, če se je le dalo, povabila tiste, ki jim je bila vsebina blizu in v veselje.  Razumljivo je namreč, da vseh vse ne zanima oziroma dovolj trdo delajo že pri pouku; je pa nepogrešljivo, da so spoštljivi do stvari, ki jih počnejo ostali in pomagajo, kolikor pač dopuščajo razmere. Ne vem, kako je pri drugih, a meni je prav pohvala in vzpodbudna beseda sodelavcev zelo veliko pomenila.

Katere novosti ste uvedli v okviru šole? So vse povezane s knjigami in branjem?

To so zagotovo bralno-filmske noči za 6. in 7. ter za 8. in 9. razrede, s katerim sva začeli  s kolegico Zdenko Ivančič kot z obliko bralnega kluba, poglobljenega pogovora o prebranem .  Vstopnica za dogodek je temeljito prebrana predpisana knjiga. Obravnavali smo različne vsebine;  knjige so odpirale tudi zamolčane (tabu) teme.  Tovrstne bralne noči so hkrati nepozabna  družabna srečanja, ki se po gledanju filma med knjižnimi policami  in v spalnih vrečah zavlečejo v zgodnje jutranje ure…

Zamislili  smo si tudi filmske popoldneve za učence. Ti so v zlatem obdobju videotek najprej potekali kar v šoli,  nadaljevali pa smo z organiziranimi obiski kina v Ljubljani. Spomnim se, ko smo se po pouku kar s tremi avtobusi odpeljali v ravno odprti Kolosej gledat prvi film o Harryju Potterju, pozneje pa skoraj vse slovenske mladinske filme. Učence  navajamo tudi na  obisk Kinodvora, ki ponuja kvalitetne, zahtevnejše in nekomercialne filme. 

Tradicionalni so postali vsakoletni popoldanski obiski Slovenskega knjižnega sejma, kamor sva ljubitelje knjig vodili s slavistko Darjo Jakomin. In prav lepo je zdaj tam srečevati  nekdanje učence, že odrasle obiskovalce dogodka.

Od nekdaj se mi je zdelo pomembno,  da učencem privzgajamo občutek solidarnosti. Knjižnica je bila od nekdaj središče mnogih humanitarnih akcij; začeli smo z zbiranjem  medvedkov in tolarjev za ljubljansko pediatrično kliniko, nadaljevali z akcijami Rdečega križa, Karitasa, Anine zvezdice …

Vesela sem, ker za humanitarne akcije na šoli zdaj vzorno skrbijo učenci prostovoljci s svojima predanima mentoricama. 

Rada sem sodelovala v Šolskem skladu, kjer smo z našimi učenci in znanimi gosti pripravili veliko odmevnih dobrodelnih prireditev. 

Kaj pa se je v šolah spremenilo? Kaj vas moti?

Ne bi govorila o dobrih in slabih časih, saj je vsako obdobje prineslo kaj lepega in posebnega. Včasih sem se utrujena vprašala, kaj mi je tega treba, a verjetno je podobno tudi v drugih poklicih. Število učencev na šoli se je v tem času podvojilo. Ko sem začenjala, je potekal pouk v dveh izmenah. Sliši se čudno,  a včasih smo učitelji več smeli in si več upali. Učence sem brez kakršnih koli soglasij staršev v slabem vremenu z avtom peljala domov, če smo se zadržali pri krožku, in obvezno pisanje »pozabljenih« domačih nalog po pouku je bilo povsem samoumevno.

Spremenili so se predvsem starši. Prav je, da so skrbni in spremljajo otrokov razvoj.  Neprimerno pa se mi zdi nekritično vpletanje v učiteljevo delo ali širjenje nepreverjenih oziroma subjektivnih objav na družabnih omrežjih. Prepričana sem namreč, da je mogoče  večino zapletov  kljub vsemu rešiti s pogovorom »v živo«, ne pa z dramatiziranjem v spletu in anonimnimi prijavami na Inšpektoratu za šolstvo . Zagotovo pa ne nasprotujem iskanju pojasnil v uradnih ustanovah, ko ne gre drugače.

Menim, da  ima preveč učencev odličen oziroma previsok učni uspeh. Včasih so bili v razredu trije ali štirje najboljši, zdaj jih je skoraj polovica.

Ne strinjam se s kopičenjem predpisane učne snovi, s trenutnim načinom »nabiranja« točk za vpis v srednjo šolo in z nepremišljenim uvajanjem  novitet, ki se pozneje pogosto izkažejo za neuspešne. Ena teh se že to jesen uvaja v podaljšano bivanje. Ob vsem tem pa je splošna razgledanost pri večini otrok vedno slabša, kot je bila. 

Kaj je po vašem mnenju glavna stvar, ki jo učitelj lahko da učencu?

Dober učitelj je dosleden, ravno prav strog, pošten, učencu pa da vedeti, da mu je zanj mar.

Prepozna stiske in na primeren način pomaga.  Dobro je, če ima smisel za »zdrav« humor. Ni žaljiv, ne podcenjuje in se iz učencev ne norčuje. Pohvali takrat, ko je pohvala zaslužena. 

Kaj menite o avtoriteti v šoli?

Otroci vedno preizkušajo meje in si veliko upajo. V šoli in tudi doma. Starši težko verjamejo, da se otrok v šoli med vrstniki lahko obnaša popolnoma drugače kot doma. Sicer pa o tem dnevno beremo in poslušamo. 

Imate v šoli že »naslednika«, ki bo vašo bogato zapuščino, tudi knjižničarsko, peljal naprej?

Za prihodnost me ne skrbi! V knjižnici je drugo leto zaposlena  kolegica, ki je s strokovnostjo in srčnostjo že osvojila učence, v kolektivu pa je veliko mladih in sposobnih učiteljev, vrednih zaupanja.

V vseh teh letih se je zagotovo nabralo kar nekaj učiteljskih prigod. Bi nam za konec zaupali kakšno?

Pri parkiranju sem spregledala, da je obvezna uporaba parkirne ure. Ko sem se vrnila, me je na steklu čakal letak. Ni bil reklamni. Obvestilo redarske službe. (Neprimerna beseda.) Dva možakarja v uniformah sta že krasila sosednji avto, ko sem ju prijazno pozdravila in začela z opravičevanjem.

Starejši z brki  je rekel:  »O, vas se pa spomnim iz šole ...«

»Je to dobro ali slabo?« sem  glasno razmišljala.

V odgovor je z eno potezo s šipe potegnil obvestilo in me pustil brez besed.

Jaz pa njega, ko sem ga ogovorila z imenom in priimkom in se mu zahvalila.