V januarskem intervjuju smo spregovorili z nekdanjim profesionalnim smučarskim tekačem Matejem Sokličem. Soklič, ki ima med Slovenci še danes najboljši rezultat na olimpijskih igrah (11. mesto) in na svetovnem prvenstvu (13. mesto), danes proge v sodelovanju in po dogovoru z občino Brezovica in županom Metodom Ropretom, ki sta pokazala posluh in zainteresiranost – poleg tekaških prog v Ratečah, kjer je dejaven že vrsto let – ob ustreznih zimskih pogojih ureja tudi na Rakitni. Več o njegovi profesionalni poti ter delU, ki ga opravlja po koncu kariere, si lahko preberete v intervjuju.

Lahko orišete svojo profesionalno pot?

S smučarskim tekom sem se intenzivno ukvarjal skoraj dvajset let, vse od svojega 12. leta. Še vedno imam najboljšo slovensko uvrstitev na svetovnih prvenstvih pri moških in najboljši rezultat na olimpijskih igrah. Takrat še ni bilo razvitega nekega sistema, zato sem treniral sam in ni bilo takšnih pogojev, kot so danes. Ko sem zaključil kariero, sem razmišljal, česa bi se lotil in se nekako našel v smučarskem teku. Pozneje sem odprl trgovino s smučarsko opremo, poleg tega pa še izposojevalnico in šolo teka. Po končani karieri sem se začel ukvarjati s tem poslom in danes se s tem ukvarjam že skoraj dvajset let.

Koliko je bilo na vaši profesionalni poti potrebnega odrekanja, koliko ur treningov?

Če imaš interes, se to ne zdi kot neko veliko odrekanje. Vseeno pa gre za veliko let intenzivnega treninga. V mlajših kategorijah to pomeni od 500 do 600 ur treninga na leto, kasneje pa do 800 ur treninga na leto, kar pomeni, da si okoli 11 mesecev na leto v trenažnem procesu. Omejen si v smislu, da ne moreš na dopust ali pa na morje. Poleg tega, če si na takem nivoju, zelo težko zraven usklajuješ tudi redno službo.

Če pa imaš sam po sebi šport rad, tega ne smeš jemati kot neko odrekanje. V resnici te nihče ne sili, da to počneš. To se mi ni nikoli zdelo kot neko odrekanje, ko pa sem imel dovolj, sem zaključil. Težava v resnici nastane zaradi eksistence, torej ali boš lahko od tega preživel. Imel sem podporo v policiji, a gre za neko osnovno plačo, za naprej pa se moraš znajti sam. Če nisi uvrščen med najboljše tri tekače v svetovnem pokalu, na svetovnih prvenstvih in olimpijskih igrah, je od tega težko živeti in nisi komercialno zanimiv.

Gre za drugačen način treningov kot pri skupinskih športih, saj si tukaj sam in moraš imeti precej trdno voljo, da vse to izvedeš in ti na koncu uspe tudi nek rezultat. Moraš biti zelo samodiscipliniran. Veliko sem treniral tudi sam in brez trenerja, tako da sem si zadal jasne cilje, do katerih potem ni bilo tako težko priti.

Vaš posel opravljate predvsem med zimskim obdobjem, zime pa so v nižinah v zadnjih letih vse bolj mile. Na kaj vse je vezan vaš posel?

Intenzivno se v podjetju ukvarjamo predvsem z zgoraj naštetimi stvarmi v zimskem obdobju. Odvisno je seveda od naravnih pogojev in zime. Tudi v zadnjih letih velja nek trend zimskih obdobij, v koronskem obdobju so bile tri dobre zime – ena za drugo. Zadnja leta pa so zime nekoliko drugačne, morda se trend spet obrača na bolje. Skušamo preživeti skozi celo leto s tovrstnimi zimskimi aktivnostmi: urejanjem tekaških prog, izposojo opreme, torej z vsem, kar je povezano s tekom na smučeh. Če imaš na voljo dovolj denarja in volje, se da preživeti čez celo leto.

Že vrsto let delujete tudi v Ratečah.

Da, trenutno skupaj z Nordijskim centrom Planica urejamo proge v Ratečah in bližnji okolici ter tudi v Planici in Tamarju. Imeli smo nekaj nesporazumov, a smo se letos uspeli poenotiti in sodelujemo skupaj z NCP. Imam kar nekaj vožnje, a se da, ni tako daleč. Večinoma sem pet dni na teden v Ratečah, dva ali tri dni pa sem na Rakitni.

Ali dejavnosti povezane s tekom na smučeh ponujate tudi v poletnem času?

Zaenkrat ne, vidim pa velike možnosti za to na Rakitni, da bi v povezavi z zimskimi aktivnostmi naredil še nekaj poletnega. Kot sem opazil, je zaenkrat poletna ponudba turizma na Rakitni še zelo omejena. Tam vidim tudi neko vizijo za naprej, da bi se lahko turizem na Rakitni vodil tudi v okviru posla.

Kako to, da ste se odločili za selitev na Rakitno? Kaj vas je prepričalo?

Na Rakitno smo se z družino preselili iz nekaterih drugih razlogov, poleg tega je tu tudi bližina Ljubljane. Tukaj smo že skoraj dve leti. Zelo hitro sem opazil, da so tu zelo dobre naravne danosti in tudi veliko snežnih padavin. Morda celo še enkrat več kot v Ratečah, čeprav slovijo po veliki količini snega in po mrazu. Edini problem na Rakitni so zračni tokovi – vetrovi z juga, ki občasno pridejo. Čeprav je zapadlo 60 centimetrov snega in se je ta obdržal kak teden, je »odjuga« potrebovala le tri dni, da je pobralo ves sneg. 

Če bi se želeli s tem ukvarjati bolj intenzivno, bi morali narediti tudi umeten sneg in bi tako kljub toplejšim razmeram lahko delovali okoli dva meseca na leto. Pomembna je tudi bližina Ljubljane, kjer je veliko potencialnih tekačev.

Kako je z urejanjem prog na Rakitni, od kdaj jih urejate na tem območju?

Že ob koncu lanskega leta sem se začel o tem pogovarjati z županom Ropretom in sem mu tudi predstavil svojo vizijo. On je bil kot nekdanji športnik in funkcionar za to idejo zelo zainteresiran. To je velika prednost, če je nekdo, ki deluje znotraj športa in ga pozna, tovrstne projekte tudi pripravljen podpreti. Po nekaj sestankih sva ugotovila, da bi bilo zaradi naravnih danosti dobro začeti nekaj delati v tej smeri.

Za to sezono smo se tako odločili, da ne bo šlo za komercialno varianto, in tako je občina pokrila večino stroškov, jaz pa sem prostovoljno pomagal s svojim delom in smo proge tudi uredili. Mislim, da smo uredili okoli 12–15 kilometrov prog. To je uspelo tudi z veliko pomočjo Mestne občine Ljubljana, ki so nam za dobro ceno posodili svoje stroje.

Dogovorjeni smo, da bomo, v kolikor bodo razmere to še dopuščale, vsakič, ko bo dovolj mraz in bo zapadlo kaj novega snega, proge tudi uredili. Uporaba prog pa je bila zaenkrat brezplačna. Gre za ene redkih brezplačnih prog v Sloveniji. Običajno se proge urejajo iz fonda, ko se pobere vstopnina za tekaške karte.

Kakšen je bil odziv ljudi oz. tistih, ki so proge že uporabljali?

Sicer so proge na Rakitni urejali že prej, a načrtno in intenzivno se to še ni izvajalo. Tudi je ljudi zanimalo, ali bomo proge urejali in ali nam bo uspelo. Do zdaj je bil odziv zelo dober. Edina težava na planoti je, da naravno podlago snega zelo hitro pobere, če pride jugo. Tudi za celotno podružnično šolo na Rakitni smo uspeli izvesti športni dan. Imeli smo lepo obdobje zimskega vremena.

Kako je z izposojo opreme? Ali jo ponujate tudi že na Rakitni?

Pri tem še zelo vezani na Rateče in je to tudi nerealno pričakovati. Poleg tega potrebuješ opremo, prostor, kjer opremo shranjuješ, in tudi ljudi, ki vsaj malo poznajo tek na smučeh in so pripravljeni delati. Za v prihodnje razmišljamo tudi o tem, da bi s tem začeli bolj intenzivno. Po drugi strani pa je tudi dobro, da je še kje v Sloveniji kakšna proga, ki ni plačljiva. Največja težava, ki smo jo opazili na Rakitni – morda zaradi tega, ker ljudje tega še ne poznajo, ali jim je vseeno – so bili sprehajalci po progi, ki progo s hojo uničijo. V prihodnje moramo tako umestiti še usmerjevalne in opozorilne table oziroma tudi redarje, ki bodo ljudi opozarjali, da so proge namenjene teku na smučeh in ne sprehajanju.

Avtor: Aljaž P. Kunej