Pred kratkim smo v brezoviški župniji praznovali žegnanjsko nedeljo in župnik Jožef Poje, letošnji dobitnik občinskega priznanja, je v homiliji lepo nanizal zgodbo o blagoslovitvi obnovljene cerkve leta 1864. Ta letnica je tudi vrezana na podboj glavnih vrat v cerkvi. Svetišče sv. Antona Puščavnika je lahko ponos župljanom, saj je predvsem po župnikovi zaslugi zelo lepo obnovljeno in vzdrževano. Ko v cerkvi zadonijo še mogočne orgle iz orglarske delavnice cerkljanskega mojstra Močnika, je tempelj še veliko bolj slovesen, v spominu pa se zbudi spomin na pokojnega župnika Jožeta Gregoriča, ki je kraljici inštrumentov posvetil obsežen del svojega življenja; to se mu je utrnilo kmalu po končanem projektu. Na nekatere prejšnje brezoviške župnike spominjajo spominske table na južnem pročelju cerkve, nekaterih pa se brezoviški župljani še prav dobro spominjajo. Seveda ima med njimi častno mesto monsinjor France Mohor Dular, ki jesen svojega bogatega življenja preživlja na novomeškem Kapitlju. Nekateri pa se spominjajo tudi njegovega predhodnika Ivana Sitarja.

Ivan Sitar, ki je bil rojen leta 1914 na Ježici, je na Brezovico prišel leta 1967 s Čemšenika, kjer je bil pastir skoraj 20 let, od leta 1963 pa je upravljal tudi župnijo Šentgotard. Vernike na Brezovici, v obeh Goricah, na Logu in v Dragomerju ter na Lukovici je pasel kot skrben služabnik Cerkve. Med prve fotografije njegovega brezoviškega službovanja sodijo fotografije Alojza Slabeta iz Dragomerja, ki so ga na Brezovici pokopali v začetku leta 1969; fotografije so bile objavljene v FB-skupini "Stare fotografije Dragomerja, Loga in okolice" leta 2020. Morda je kakšno neljubo sled na Sitarju značaju pustilo medvojno kaplanovanje v Ribnici, kjer so se v tistih letih dogajale zares težke stvari. Na Brezovico gospod Sitar ni prišel čisto med nepoznane ljudi, saj je bila pri Majdetu v Radni poročena njegova sestrična, Pavla Mravlje, roj. Sever v Savljah. Kot kmečki sin je bil duhovnik Sitar vajen kmečkih ljudi in se je z njimi rad pogovarjal. Morda se je v Vnanjih Goricah kdaj mudil že kot otrok, saj so kmetje iz posavskih vasi imeli senožeti ob Ljubljanici in so v naših krajih včasih preživeli tudi več poletni dni.

Zdaj, ko se počasi pripravljamo na zimo, se lahko spomnimo tistih dni, ko so v župnišču na Brezovici kurili na premog, tako kot večina župljanov, ki niso imeli svojih gozdnih posesti in jim tako dolgih zimskih večerov ni poživljalo prasketanje suhih polen v krušnih in drugačnih pečeh. Na Brezovici je za raztovarjanje skrbel Manfreda, premog pa je prevažal tudi Teodor Pikec iz Radne. Ko je prispel tovorni vlak s premogom, je bil Dore večkrat tam že med  prvimi in premog se mu je tako vsul naravnost na voz, tako da ni bilo treba preveč preveč pljuniti v dlani in ga nalagati z lopato.

Na vrsto za dostavo je prišlo tudi župnišče. Doretovi konji so se po klancu razveselili spokojnega dvorišča med župniščem in hlevom, prevozniku Pikcu pa se je malo čudno zdelo, da ni nikjer nikogar. Naposled se je s sena nad hlevom prikobacal župnik Sitar in zamomljal med zobmi: »I kaj, ven me je zaklenila.« Na Podsvetiji pri Francku so se nočne urice ob kartah namreč zgostile in župnik je po gospodinjinem mnenju prišel zelo prepozno domov, zato je ta pač zaklenila duri farovža.

Gospod Sitar ni prav dolgo pastiroval med brezoviškimi barjanci, saj se je poslovil že leta 1974, ko je odšel za župnijskega upravitelja v Nevlje pri Kamniku, kjer se je 11 let pozneje upokojil, umrl pa je v Ljubljani in je pokopan na stoženskem pokopališču. Na fotografiji z nasmejano družbo pred župnijskimi vrati je krščevalec Ivan Sitar fotografiran s sorodniki krščenke Karline Rus, zadnjega, sedmega otroka Cirila in Marije, roj. Sadar,zakoncev z Loga. Na župnikovi desni in materini levi sta botra Ivan in Magda Sadar, ob očetu Cirilu povsem na desni pa je brezoviški mežnar Frančišek Stanovnik, ki je bil prav tako doma z Loga, sicer pa po poreklu Gorjančev z Lesnega Brda. Otroška družba v prvi vrsti sta od leve Igor in Tadej Sadar, bratranca krščenke, potem pa še Miha in Cirila, Karlinina brat in sestra. Za objektivom sovjetskega fotoaparata Zorki je bila Meri Sadar, roj. Dagarin, žena Marijinega brata Mihaela. Kot zanimivost velja omeniti, da je bila fotografinja Meri doma na Suhi, iz njihove sosednje hiše pa je bil doma Ahacij Stržinar, prvi brezoviški vikar in nabožni pesnik. Karlina je bila krščena 24. februarja 1974, točno čez pol leta pa je pred oltar stopila njena najstarejša sestra Metka, ki jo je za ženo vzel Franci Klemen, Matičkov iz Notranjih Goric. To je bila za novega brezoviškega župnika Franceta Dularja, doma iz Cegelnice v župniji Prečna pri Novem mestu, že druga poroka na njegovi novi župniji.

France Dular je bil mlad duhovnik, ki je na Brezovico prišel s Čateža ob Savi. Bil je goreč pastir, ki si je prizadeval za vse sloje svojih vernikov. Pri tem je bil zelo iznajdljiv in podjeten. S svojima kmečko iznajdljivostjo in žlahtno trmo si je pridobil srca marsikoga, tudi tistih, ki niso hodili v cerkev. Vedno je imel čas za pogovor s komer koli, ne glede na sogovornikovo svetovnonazorsko usmerjenost. Z ministranti in pevci se je poleti odpravljal na morje na daljno Korčulo in pri tem s svojim hroščem, ki ga je z do vrha naloženo prikolico tako mojstrsko zapeljal na vagon avtovlaka, da so mu železničarji kar zaploskali, naposled srečno prispel do vikenda Ložana Matije Remškarja. Lotil se je tudi obnove današnjega Marijinega doma, pri čemer so mu pomagali tudi otroci, če se je zidar preveč zamudil. Sicer so bile opeke mogoče kdaj sestavljene v malce vegast zid, ampak dom še vedno stoji in je središče ne samo verskega, ampak deloma tudi kulturnega življenja v kraju.

Z Brezovice je gospoda Dularja pot potem peljala v samostan Stična, kjer si je želel malo odpočiti. Ker pa je bil navajen videti vsako delo, je tudi tam kar kmalu postal gonilna sila gospodarskega življenja, pri čemer pa si ni mogel prav nič odpočiti, tako da se je potem zlagoma spet vrnil v škofijsko pastoralo.

Danes uživa zaslužen pokoj v Novem mestu. Tegobe starosti mu ne prizanašajo, še vedno pa se rad poda k svojim čebelicam in si skuša izboljšati zdravje z njihovim medom. Tudi sedanji brezoviški župnik Jožef se Dularja zelo dobro spominja, saj je bil njegov kaplan na eni naslednjih Dularjevih postojank, namreč v Železnikih. Zagotovo bi mi pritrdil, da se je Dular v pogovoru kdaj zmotil in namesto Dražgoše rekel Dragomer. Ta hecna zamenjava samo potrjuje dejstvo, da se je dolenjski duhovnik na Brezovici dobro počutil, mi pa se ga vedno hvaležno spominjamo. Prav tako imamo v hvaležnem spominu župnika Ivana Sitarja, ki je krmaril naše puščavniško farno občestvo na prehodu v sedemdeseta leta. Njegovo bogato življenje se je izteklo leta 1992, torej že v samostojni Sloveniji.

Miha Rus