Duhovnik Bogumil Škerlavaj je na Brezovico prišel leta 1979. To je bilo že peto leto bivanja na Brezovici za neumornega župnika Franceta Dularja, ki mu je pomoč sobrata vseeno prišla prav. Ker je v bila v prostorih župnišča majhna skupnost sester uršulink, ki so v župniji pomagale v glavnem kot katehistinje, tam ni bilo prostora za duhovnika čilega koraka. Skromno bivališče si je zato našel v Zorovi hiši ob cesti v Vnanje Gorice. Pomagal je kot mašnik tako na Brezovici kot v Vnanjih Goricah in na Logu. Med Ložane se je zapeljal kar z avtobusom, ki mu v teh krajih pravijo vrhničan, saj povezuje Ljubljano in Cankarjevo mesto.

Bogumil (Bogo) Škerlavaj se je rodil 6. septembra 1912 v Krškem očetu Josipu, učitelju, po poreklu iz Primorske, in mami Ani Stanežič, ki je bila po rodu iz Kotorja v Črni Gori. Staršema, ki sta se zaradi učiteljskega poklica veliko selila, se je poleg Boga rodilo še 7 otrok. Bogumil je bil samohodec, saj se je odločil za duhovniški poklic, s čimer se v liberalno, bolj levo usmerjeni rodbini, niso strinjali. Novo mašo je pel skoraj na skrivnem med vojno v begunjskih zaporih, potem pa je prišel za kaplana v Dragatuš. Tam se je za las izognil smrti in postal upravitelj tamkajšnje župnije namesto ubitega župnika. Po vojni je v 50-letih med drugim služboval v Predosljah na Gorenjskem, leta 1969 pa je prišel za župnika v Šmartno pod Šmarno goro, kjer je ostal 10 let.

Izpod Šmarne gore se je torej gospod Škerlavaj preselil na rob Ljubljanskega barja. Župljani brezoviške župnije se ga radi in s hvaležnostjo spominjamo, saj je s svojo vedro naravo in pozitivno življenjsko držo bil v zgled tako starim kot mladim. Bil je velik Marijin častilec – zagotovo se je Bogorodici priporočal tudi v težkih trenutkih preskušnje. Zdravki Slana, rojeni Zor, ki ga je večkrat tudi kam odpeljala z avtomobilom, je namreč pravil o bridkih urah v samici, ko je ponoči poslušal dvoje korakov, v noč pa so zamrle štiri stopinje. Hitro mu je postalo jasno, da so vsako noč v smrt odpeljali enega zapornika. Neko noč so se koraki ustavili pred njegovimi vrati in slišal je zamokle besede, češ da naslednjo noč pridejo ponj. Drugi glas je ugovarjal, da morajo preveriti, ali je res brat tistega drugega Škerlavaja, ki je imel pomembne zveze med komunisti. K sreči je rodni brat Milan zastavil besedo za dve leti starejšega sorojenca. Ljudje na severnem robu Barja in ob osamelcih so se z živahnim duhovnikom tako srečevali kar 5 let, dokler ni odšel za pomočnika k Sv. Trojici v Ljubljano. Iz stanovanja blizu uršulinskega samostana je imel Bogo lep razgled na Kongresni trg, tako pomenljiv za različna obdobja slovenske zgodovine. Iz brezoviške Zorove hiše je imel malo manj častitljiv razgled na Pokovo gospodarsko poslopje ob gostilni čez cesto, kjer je domovala čistilnica, nekaj časa pa tudi znameniti disko klub Kalimero. Večkrat je tožil čez glasno glasbo, ki je bila kar v nasprotju s simbolom kluba, pesimističnim črnim piščančkom, in morda je zarobantil kakor Kalimero: »To je krivica, zares!« Včasih pa je naenkrat hrup potihnil in gospod Škerlavaj ni vedel, da je spet vrglo ven varovalko in da se je par nadebudnih brezoviških mladcev podalo po tistega gospoda, ki je imel ključe od stikalne omarice. Začuda se je ta skoraj vedno pustil pregovoriti in glasba se je spet slišala v gluho noč vse tja do Radne.

Bogumil Škerlavaj, ki je na starost zaradi svojega zglednega krščanskega življenja postal tudi vitez Božjega groba, je čez cesto pogledal kdaj tudi na gostilno pri Poku, ki jo je postavil Franc Prešeren, vitez Heldenfeldski. Prešeren, daljni sorodnik barda iz Vrbe, si viteškega naziva ni pridobil s svojim zglednim življenjem, ampak si ga je preprosto kupil. Sodil je namreč med takrat najbogatejše Slovence. Oba viteza je ločilo skoraj poldrugo stoletje in borba za čisto drugačne ideale, na čistini brezčasja pa sta si skoraj gledala v obraz.

Duhovnik Bogo, ki je umrl v noči s praznika vseh svetih na dan vernih duš, je večkrat v homiliji na 1. november govoril, kako ne bomo ničesar vzeli s seboj, kako bomo morali vse pustiti tukaj na zemlji. Njegov zvonki glas nam je odmeval v ušesih še dolgo v gluhi, megleni november. Tako je leta 2006 odšel tudi sam brez vsega zemeljskega, zapustil pa svetel spomin v mnogih krajih od Bele Krajine do Gorenjske, od Brezovice do Ljubljane. Počiva na duhovniškem pokopališču na ljubljanskih Žalah. Naj mu bo lahka blagoslovljena slovenska prst!

Viri: 1. Pripovedovanje Zdravke Slana (Brezovica, 1. 11. 2021)

2. Župnijski glasili Naše občestvo (2016) in List sv. Martina (2019).

3. Družinsko drevo Žige Škerlavaja na rodoslovnem portalu Geni.

                                                                                                                                                                                Miha Rus